Kategorija: Odmevi slušateljev 2023

Za svoje življenje, delo in poslanstvo sem pridobila predvsem bolj odprt, svoboden, lahko rečem duhoven, a hkrati tudi človeški odnos do Boga, do bližnjega, kakor tudi do stvarstva. Za ta sad duhovnega izpopolnjevanja  v sebi čutim globoko hvaležnost.

Ker živim v skupnosti, mi je bil dragocen tudi praktično izkustveni vikend. Tema je bila dinamika skupin in njihovo spremljanje.  Ob tem mi ostaja izkušnja,  da so nas vse vaje, ki smo jih delali v skupini, zelo povezale med seboj in  da je za skupni uspeh potreben dogovor, določena pravila, sodelovanje, sprejemanje; osvojiti je potrebno  način delovanja, potrebno je čutiti z bližnjim, biti nanj pozoren, in če je tako, se čuti prav  vsak član v skupnosti zelo pomemben in dragocen.

Tudi spoznavanja drugih verstev, kakor tudi teme iz duhovnosti pravoslavja in protestantizma, so mi bile zelo dragocene in imam sedaj bolj  pozitiven  pogled nanje.  Teme o duhovnem spremljevalcu in spremljancu pa so mi  osvetlile pomen in vlogo duhovnega vodstva, ki je pomembno za vsakega, ki si želi poglobiti odnos z Bogom.  

Kaj lahko ponudim drugim? Samo to, kar je živo ostalo v meni, bolj celosten pogled na življenje, ki ga oživlja in vodi Sveti Duh, če mu le to dopustimo. Kolikor bolj bom sama živela iz tega, kar mi je bilo dano, toliko več bodo tega lahko deležne tudi moje sosestre. (s. Gabrijela M.)

Predavanja so zelo smiselno in zelo pedagoško urejena. Imel sem občutek, da so v glavnem vsi profesorji dali najboljše, kar so lahko v tistih urah, ki so jim bile na razpolago. In ta program, se mi zdi, da me do neke mere senzibilizira za integracijo duševnega in duhovnega spremljanja ljudi, ki so v stiskah in hkrati tudi v duhovnem iskanju. Ni mi pa dal dovolj sposobnosti ali pa orodij, da bi znal te stvari tudi dejansko uporabljati. Prebudil mi je pa radovednost v tej smeri. Morda bom katero od teh pobud, ki sem jih začutil, malo globlje pogledal in začel udejanjati.

Poživil je moje vsakdanje notranje življenje in molitev. Bolj redno sem začel delati eksamen. In učim se tudi molitve. Predvsem predajanja in predanosti Svetemu Duhu. Za to sem v osebnem življenju nekako najbolj hvaležen.

Za službo sem pridobil veliko misli, spoznanj, vprašanj in jih lahko delim s svojimi službenimi kolegi, ki so večinoma agnostiki, in  tudi s tistimi ki so verni. Na ta način  bi lahko globlje razpravljali o duhovnih vprašanjih, o smislu življenja v duhu duhovnosti in religije, predvsem o staranju in umiranju.

Za druge ljudi sem pa pridobil nekoliko več navdušenja za duhovne stvari. Ta program daje veliko spodbud. Ni namenjen temu, da bi dosegli neki status v akademskem življenju. Lahko pa zelo pomaga k osebnemu duhovnemu izpopolnjevanju, pa tudi usposablja človeka za vodenje določenih skupin, recimo bibličnih ali drugih v domači župniji ali v škofiji.  Spodbuja tudi h kakšnim novim pristopom, kjer bi se bolj integrirala duševna in duhovna dimenzija v človekovem notranjem življenju,  tudi širše morda, v življenju skupnosti.

To, kar je najbolj dragoceno v tem programu, je, da je potrebno kar precej pozornosti in energije, za nagrado pa lahko dobim nekaj orodij in spodbud in navdihov, ki mi lahko bistveno pomagajo bodisi v zakonskem življenju, v službenih odnosih  ali v odnosih in situacijah, v katerih se ljudje znajdemo.

Ta program je dokaj naporen in zahteven, tudi nekaj stane, tako finančno kot časovno, vendar pa povrne nekajkrat več, kot je bilo vloženo. Pomaga k osebni duhovni rasti, istočasno pa tudi k strokovni duhovni rasti. Pa tudi k bolj izčiščenemu pogledu na Kristusa kot človeka in kot Boga. Poudarja celostno vzgojo na področju duhovne rasti. Poenostavi in postavi pod vprašaj najbolj osnovne stvari v krščanskem vsakdanjem življenju.

Priporočal bi ga kolegom psihiatrom. Psihoterapevtom, ki se zanimajo za integracijo duhovnih vsebin v svoje vsakdanje delo. Ki uporabljajo duhovno anamnezo pri svojem delu s pacienti, da bi jih bolj celostno vodili. In da lažje razmejijo svoje delo na duševnem področju od duhovnega spremljanja. Priporočil bi ga tudi tistim v župniji, ki so bolj zagreti za skupno molitev in so animatorji v skupinah. S tem programom se lahko bolj intenzivno poglabljajo v duhovne vsebine. Priporočil bi ga tudi učiteljem, pedagogom, socialnim delavcem, ki jih duhovnost zanima in nanjo računajo, ne samo v osebnem življenju, ampak tudi pri svojem delu. Pa seveda bi ga priporočal tudi teologom in  duhovnikom, ki so sicer  že končali temeljni študij duhovne teologije, vendar pa lahko z duhovnim izpopolnjevanjem pridobijo več aplikativnih možnosti  za uporabo svoje teologije v življenju z ljudmi. (Jože K.)

V teh dveh letih sem imela priložnost, da se poglobim v bogate vsebine s področja duhovnosti. Vesela sem, da sem lahko predavanja obiskovala preko spleta, ker bi mi bilo v živo ob službenih in družinskih obveznostih prenaporno. Z dobro organizacijo mi je sproti uspelo opraviti veliko večino nalog, nisem pa se  utegnila še dodatno poglobiti v posamezne teme, ki so me zanimale.

Občutek imam, da sem vsako področje, o katerem smo razmišljali, malo »okušala«, ne pa tudi prežvečila in  predelala. Kot bi rekel Sokrat: »Vem, da nič ne vem.« Kljub temu občutku pa se zavedam, da sem od študija prejela ogromno.

Ponujene so nam bile bogate vsebine, o katerih nismo vedno le razmišljali, ampak jih tudi preizkusili (seminarske naloge, branje besedil in  pisanje refleksij, ogled filma po izbiri, priprava molitvene vaje za duhovni vikend, predstavitve na izbrano temo, … ). S sošolci in sošolkami smo se dobro spoznali in med seboj povezali, čeprav smo se  večinoma srečevali na daljavo. Posamezne aktivnosti smo namreč izvajali tudi v skupinah, ne le frontalno. Na duhovnih vikendih smo (do)živeli pravo bratstvo in sestrstvo v Kristusu.

Kdor čuti v sebi primanjkljaj in lakoto na področju znanja o veri in si želi tudi osebno izkustveno rasti, je ta program zanj zelo primeren. Časovne zahteve študija? Eno popoldne na teden ter dve do tri ure dodatnega dela in dva vikenda v letu. Potrebna je dobra organiziranost, da opraviš vse obveznosti, a je mogoče. (Katja B.)

Dobro je, da sem v času duhovnega izpopolnjevanja odkrila nove načine molitve prav zase, in jih vnesla oz. jih postopoma vnašam v svoje življenje. Kako dragoceno za duhovno rast! Tudi mi je bil dan nov pogled na Sveto pismo in spoštovanje.

Dobra izkušnja, če poslušaš Boga,  si vedno bolj zaupljiv, odpiraš svoje manke, nepotešenosti, si kot otrok v materinem naročju. To je iskrenost pred Gospodom, ko zares verjameš, da ti nič ne zameri. Gospod se te dotika tam, kjer si razočaran, jezen, kjer boli. Njegova luč sije polno tudi nate. Se približa Božja logika.

Prepričana sem, da gre za program, ki ga v Kristusovem Duhu sooblikujejo tudi udeleženci, vsak od nas, ki smo del Cerkve, občestva. Dobro je, da je odprt za vse, da spoštujemo različnost.

Duhovno izpopolnjevanje omogoča posamezniku, da se vedno znova sreča s hrepenenjem po Božji bližini, si prizadeva za duhovno rast, vedno bolj verjame vanjo, sreča se z možnostmi in načini razločevanja med dobrim in zlom, z navdihi in močjo Svetega Duha. Odpira oči za smiselno življenje, za udejanjanje ljubezni v besedah, mislih in dejanjih.

Prepričana sem, da je ta študij nujno potreben v določeni fazi človekovega razvoja, duhovne rasti, saj omogoča ravnovesje, tako v osebnem kot tudi v splošnem, poklicnem delovanju − na področju dela z ljudmi, posebno z ljudmi v težavah, v stiski. Omogoča celovit pristop do človeka. Študij me je obogatil v znanju, v odnosu do lepote, umetnosti, v nekaterih veščinah, utrdila sem svoj sočuten pogled, ne samo na sočloveka, ampak tudi nase. (Silva M.)

Ta študij je bil zame zanimivo duhovno popotovanje s čudovitimi sopotniki (predavatelji in kolegi). V meni je okrepil željo po povezanosti z Bogom, po odnosu z Njim, obenem pa mi je ponudil teoretične in praktične smernice za to.

Kako živeti duhovnost v vsakdanjosti življenja kot ženska, kot žena …, kako živeti duhovnost v odnosu do trpečih, preizkušenih, ob hudo bolnem, umirajočem, ob njej, ki je izgubila svojega otroka, ob njej in njem, ki sta izgubila svojega bližnjega … Kaj potrebuje tak človek, kaj mu lahko dam? Učili smo se biti človek sočloveku, biti odsev Božje bližine in njegove milosti. Znati prisluhniti, sočutno, s srcem, lahko brez besed, z držo sprejemanja in razumevanja, brez vrednotenja in obsodbe, predvsem pa vztrajati ob človeku, ob njem, ki je v stiski, ki se sprašuje, ki obžaluje, ki se notranje bojuje …

Odkrivali smo svojo osebno in religiozno zgodovino, prevetrili svojo podobo Boga, svoja privzgojena religiozna prepričanja …, da bi se vsega tega zavedali, ovrednotili in odprli še za novo.

Ob podpori zanimivih predavanj sem se posvečala gradnji osebnega odnosa z Bogom. Nagovorila me je misel, da ima vsak dostop do notranje izkušnje Boga. Če sem prej doživljala Boga v lepoti stvarstva, v globinah in širinah človeka, v tišini cerkve …, me je zdaj pritegnila moja notranjost. Na različne načine nam govori On … Zdaj se osredotočam na iskanje in na ozaveščanje svojih notranjih doživetij. Koliko je v meni resnične iskrenosti do sebe, do Boga,  do resničnosti življenja? Si upam priznati, ozavestiti vse, kar nosim v sebi; veselje in žalost, jezo in razočaranje, dvome in vprašanja, si upam vse to prinašati Njemu? V mojem notranjem svetu je izvor moje moči, je kažipot moje poti, je mesto Božjega delovanja … Želim se odpreti za skrivnostnost Boga, za Božja presenečenja.  Želim si upati izven okvirov svojega notranjega senzorja, da bi se odprla delovanju Duha …, odkrivati torej Boga in njegovo delovanje sredi življenja, v sočloveku, v molitvi, v Božji besedi … in v sebi.

Izredno so me s svojim duhovnim sporočilom nagovorile svetopisemske zgodbe stare zaveze, zgodba o Mojzesu, Abrahamu, Jakobu, Jobu …, sporočila o odpuščanju, o človekovi odgovornosti, o zvestobi in zaupanju Bogu, o trpljenju … Vse so tako aktualne in uporabne za moje življenje in moj vsakdan. Učim se izročati v Božje roke, prositi, a biti pripravljena sprejeti vse …; ohraniti prepričanje, da je še tako hudo za nekaj dobro …; zavedati se svoje razumske omejenosti, a zaupati, da lahko spoznam, kar je potrebno za ta trenutek mojega življenja … Učim se zaupati Božji previdnosti, Bogu, ki je vedno navzoč v svetu …, da stvari niso naključne, ampak del Božjega načrta …, kako ne obupati, ampak vsako preizkušnjo sprejeti kot nekaj smiselnega … Poskušam spoznavati, kako sta odpuščanje in sprava mnogo več kot pravičnost in kazen …, božje usmiljenje. Poskušam razumeti norost Božje ljubezni …, kako se v življenjskih odločitvah podrejati le Božji avtoriteti …, kako pomembno je verjeti v resnico … Seveda so zgodbe polne idealov, a če povabim Boga, da vstopi v mojo dušo in me preustvari, tedaj je vse mogoče! Vse te bogate duhovne zgodbe nosim v sebi skozi dan, da bi tudi v mojem življenju rodile sad. Da bi razumela, da naj bi človek ne ravnal drugače kot Bog. Točno to Bog pričakuje od človeka.

Verjamem, da me študij spreminja osebno, da postajam bolj odprta oseba za Boga in sočloveka, bolj razumevajoča za različnost in bolj sproščena v sprejemanju sveta in ljudi. Veselim se duhovne poti, ki je pred mano. V razmišljanju in srcu zaznavam številne navdihujoče usmeritve. Vse bolj se zavedam, da se pristni odnos z Bogom razodeva skozi konkretne odnose z ljudmi. (Anja T.)