Ta študij je bil zame zanimivo duhovno popotovanje s čudovitimi sopotniki (predavatelji in kolegi). V meni je okrepil željo po povezanosti z Bogom, po odnosu z Njim, obenem pa mi je ponudil teoretične in praktične smernice za to.
Kako živeti duhovnost v vsakdanjosti življenja kot ženska, kot žena …, kako živeti duhovnost v odnosu do trpečih, preizkušenih, ob hudo bolnem, umirajočem, ob njej, ki je izgubila svojega otroka, ob njej in njem, ki sta izgubila svojega bližnjega … Kaj potrebuje tak človek, kaj mu lahko dam? Učili smo se biti človek sočloveku, biti odsev Božje bližine in njegove milosti. Znati prisluhniti, sočutno, s srcem, lahko brez besed, z držo sprejemanja in razumevanja, brez vrednotenja in obsodbe, predvsem pa vztrajati ob človeku, ob njem, ki je v stiski, ki se sprašuje, ki obžaluje, ki se notranje bojuje …
Odkrivali smo svojo osebno in religiozno zgodovino, prevetrili svojo podobo Boga, svoja privzgojena religiozna prepričanja …, da bi se vsega tega zavedali, ovrednotili in odprli še za novo.
Ob podpori zanimivih predavanj sem se posvečala gradnji osebnega odnosa z Bogom. Nagovorila me je misel, da ima vsak dostop do notranje izkušnje Boga. Če sem prej doživljala Boga v lepoti stvarstva, v globinah in širinah človeka, v tišini cerkve …, me je zdaj pritegnila moja notranjost. Na različne načine nam govori On … Zdaj se osredotočam na iskanje in na ozaveščanje svojih notranjih doživetij. Koliko je v meni resnične iskrenosti do sebe, do Boga, do resničnosti življenja? Si upam priznati, ozavestiti vse, kar nosim v sebi; veselje in žalost, jezo in razočaranje, dvome in vprašanja, si upam vse to prinašati Njemu? V mojem notranjem svetu je izvor moje moči, je kažipot moje poti, je mesto Božjega delovanja … Želim se odpreti za skrivnostnost Boga, za Božja presenečenja. Želim si upati izven okvirov svojega notranjega senzorja, da bi se odprla delovanju Duha …, odkrivati torej Boga in njegovo delovanje sredi življenja, v sočloveku, v molitvi, v Božji besedi … in v sebi.
Izredno so me s svojim duhovnim sporočilom nagovorile svetopisemske zgodbe stare zaveze, zgodba o Mojzesu, Abrahamu, Jakobu, Jobu …, sporočila o odpuščanju, o človekovi odgovornosti, o zvestobi in zaupanju Bogu, o trpljenju … Vse so tako aktualne in uporabne za moje življenje in moj vsakdan. Učim se izročati v Božje roke, prositi, a biti pripravljena sprejeti vse …; ohraniti prepričanje, da je še tako hudo za nekaj dobro …; zavedati se svoje razumske omejenosti, a zaupati, da lahko spoznam, kar je potrebno za ta trenutek mojega življenja … Učim se zaupati Božji previdnosti, Bogu, ki je vedno navzoč v svetu …, da stvari niso naključne, ampak del Božjega načrta …, kako ne obupati, ampak vsako preizkušnjo sprejeti kot nekaj smiselnega … Poskušam spoznavati, kako sta odpuščanje in sprava mnogo več kot pravičnost in kazen …, božje usmiljenje. Poskušam razumeti norost Božje ljubezni …, kako se v življenjskih odločitvah podrejati le Božji avtoriteti …, kako pomembno je verjeti v resnico … Seveda so zgodbe polne idealov, a če povabim Boga, da vstopi v mojo dušo in me preustvari, tedaj je vse mogoče! Vse te bogate duhovne zgodbe nosim v sebi skozi dan, da bi tudi v mojem življenju rodile sad. Da bi razumela, da naj bi človek ne ravnal drugače kot Bog. Točno to Bog pričakuje od človeka.
Verjamem, da me študij spreminja osebno, da postajam bolj odprta oseba za Boga in sočloveka, bolj razumevajoča za različnost in bolj sproščena v sprejemanju sveta in ljudi. Veselim se duhovne poti, ki je pred mano. V razmišljanju in srcu zaznavam številne navdihujoče usmeritve. Vse bolj se zavedam, da se pristni odnos z Bogom razodeva skozi konkretne odnose z ljudmi. (Anja T.)