Na našem letnem srečanjuna alumnov smo imeli priložnost prisluhniti javnemu nastopnemu predavanju ddr. Irene Avsenik Nabergoj ob izvolitvi v naziv redne profesorice za področje religiologija in religijska antropologija. Spregovorila je o egiptovskem Jožefu (1 Mz 37–50) v medkulturnem in medreligijskem kontekstu. Zgodbo je še posebej analizirala z vidika čustev. Predavanju (v živo in na daljavo) smo lahko prisluhnili tako alumni programa Duhovno izpopolnjevanje kot redni udeleženci obeh letnikov, navzoča pa sta bila tudi koordinator programa, doc. dr. Ivan Platovnjak in akademik ddr. Jože Krašovec. Predavateljica nam je v preprostem jeziku in ob slikoviti projekciji orisala bistvene poudarke Jožefove zgodbe, o vsebini pa smo se pogovorili tudi v manjših skupinah. V nadaljevanju kratko povzemam nekaj bistvenih poudarkov.
Jožefova zgodba
Sestava ali kompozicija Jožefove zgodbe je stkana iz dveh glavnih motivnih sklopov: 1) Pripoved o Jožefovi usodi v rokah njegovih bratov sestavlja okvir družinske zgodbe. Glavna linija obravnava družinski dogodek in vodi od porušenja miru v 37. poglavju do ozdravitve razkola in sprave v 45. in naslednjih poglavjih. 2) Iz te zgodbe se v poglavjih 39–41 razvije druga, “politična legenda”, ki se ukvarja s pravilno uporabo oblasti. Politična pripoved je sestavljena iz obnovitve miru s pomočjo Jožefovega vzpona do visoke državne službe na egiptovskem dvoru, s katere je načrtoval in izvajal ekonomijo oskrbe, ki je omogočila Jakobovi družini preživetje (poglavja 39–41). Zaključek zgodbe govori o Jakobovem prihodu v Egipt.
Jožefova zgodba s svojim očitnim didaktičnim smotrom pripada starodavnemu modrostnemu nauku. Značilno zanjo je, da se ne ukvarja s posameznimi ljudmi, ki jih Bog vodi na čudovit način, temveč s skupnostjo – Jakobovo družino. Ključ za razumevanje pripovedi o egiptovskem Jožefu (1 Mz 37–50) je izjava na začetku zgodbe, ki govori o posebnem odnosu očeta Jakoba (Izraela) do njegovega mlajšega sina Jožefa in o negativnem odzivu Jožefovih bratov na njegovo prednost pred njimi: “Izrael je ljubil Jožefa bolj kakor vse svoje druge sinove /…/ Ko so bratje videli, da ga njihov oče ljubi bolj kakor vse njegove brate, so ga sovražili /…/” (1 Mz 37,3–4). Želeli so ga ubiti, a so se zedinili, da ga raje prodajo v Egipt.
Po zgodbi o patriarhih imamo tukaj prvič pripoved o o sinu, ki je nasilno ločen od družine in mora živeti kot suženj med tujci v tuji deželi. V pomoč mu je le en vir – Bog njegovih očetov je z njim: “Gospod pa je bil z Jožefom, zato je bil uspešen človek.” (1 Mz 39,2) “Gospod pa je bil z Jožefom in mu je izkazoval dobroto.”(1 Mz 39,21) Pomoč deluje v dveh smereh, prek njegove pokorščine in njegovega vedenja.
Po poročilu o Jožefovi naselitvi in povišanju v Egiptu (poglavja 39–41) se 42. poglavje navezuje na pripoved v 37. poglavju in poroča o prvem potovanju desetih Jožefovih bratov v Egipt po žito za njihovo družino. Potovanje je bilo potrebno zaradi lakote v kanaanski deželi. Ker je bil Jožef upravitelj dežele, njegovi bratje pridejo k njemu, vendar ga ne prepoznajo. Jožef je bil oblastnik v deželi in je prodajal žito vsemu ljudstvu. Jožefovi bratje so prišli in se priklonili pred njim z obrazom do tal. Jožef svojih bratov ne obravnava po zakonu vzajemne pravičnosti, ampak po zgledu Božje milosti. Srečanje z brati je zanj priložnost, da jih sooči z njihovo vestjo. V njih obudi spomin na njihovo nekdanjo trmoglavost, da bi jih pripeljal do kesanja in solidarnosti.
V pripovedi je Jožef prikazan kot primer vidca resničnosti onkraj videza, ki postane žrtev zavisti svojih bratov. Neomajno zaupanje v Boga Jožefu pomaga, da se v poziciji moči bratom ne maščuje zaradi njihovih zlih dejanj, ampak izbere pot odpuščanja in sprave. Jožef z nedvoumno zavrnitvijo razlogov za maščevanje in z dejanjem odpuščanja dokončno potrdi prevladujoče sporočilo celotne zgodbe, da je bil Bog ves čas z njim in ga navdihoval s svojo milostjo. Paradoksalno Jožef celo v človeškem grehu vidi priložnost za Božjo odrešujočo previdnost. Bog je Jožefa poslal pred njimi v tujo deželo Egipt, da bi jih rešil pred lakoto. Jožefov odziv na kesanje in prošnjo njegovih bratov nakazuje, da se globlja sprava zgodi v kontekstu, ki presega običajno človeško preračunljivost. S poudarjanjem Božje vloge v njihovi družinski zgodovini Jožef izrazi svoje prepričanje, da je bil v vseh dogodkih navzoč v neki obliki božanske prisotnosti.
Sposobnost odpuščanja, ko vsi pričakujejo maščevanje, je zagotovo najvišja kakovost ljubezni v smislu tradicije uporabe izraza agape. Sprava, ki jo omogoči Jožefova ljubezen do Boga in lastne družine, se zgodi v kontekstu, ki presega običajne človeške izračune, saj odraža Božjo ljubezen do njegovega stvarstva, do njegovega človeštva in do vseh posameznih ljudi. V velikem zgodovinskem načrtu Jožefove zgodbe prvo in zadnjo besedo izreče Božja Previdnost.
Zgodba o Jožefu iz Egipta je eden najbolj klasičnih primerov teme preizkušnje v svetovni književnosti, čeprav se v sami svetopisemski zgodbi beseda »preizkušnja« niti ne pojavlja. Zgodba govori o življenjskih situacijah delujočih oseb tako, da so vsi v vsakem trenutku na preizkušnji, vsak na svoj način, toda preizkušnjo prestane samo pravični Jožef, ker je v vsaki situaciji odprt za Božji navdih in ga nikoli ne zapelje skušnjava po takojšnji dokončni razlagi in nagonskem, prenagljenem odzivu.
Zgodba kot celota priča o manifestaciji skrite duhovne moči in o zmagi etičnih vrednot sredi spremenljivih dogodkov in hipnih življenjskih priložnosti. Zato je tudi bralec postavljen pred preizkušnjo, ker je ključ do razlage posameznih dogodkov prikrit vse do konca. Šele, ko je Jožef prestal vse preizkušnje, je svojim bratom, ki jih je zslepila zavist, da so ravnali v nasprotju s čutom za dobro, povedal razlago, na katero morda nikoli prej niso niti pomislili: »Hoteli ste mi sicer storiti hudo, Bog pa je to obrnil na dobro« (1 Mz 50,20; prim. 45,5–7).
Epilog
Ob koncu srečanja je podal nekaj temeljnih misli tudi prof. dr. Jože Krašovec. Njegova tehtna sinteza znanega odlomka me je osebno najbolj nagovorila. Rekel je: “Mislim, da je Jožefova zgodba posebna v tem, da je v skoncentrirano na lik Jožefa. Tudi Jakob je bolj stranski lik. Podatek na začetku, da je bolj ljubil Jožefa, je razlog za zavist bratov. Toda lahko se vprašamo ali je takšna zavist upravičena ali ne – ali ima oče pravico ljubiti koga od otrok bolj kot druge oz. ali je to sploh pod človeško kontrolo? Krivda teh bratov je izredna, saj so pripravljeni celo ubiti svojega brata in imamo takoj pralelo s Kajnom in Abelom. Vprašanje je, kako to, da se je ta zgodba tako pozitivno končala? Mnoge zgodbe se končajo negativno. Tu je rečeno, da so hoteli slabo, Bog pa je to obrnil v dobro. A ne bi mogel obrniti v dobro, če ne bi bilo vsaj enega, ki sodeluje z Njim. Imamo enega samega – Jožefa. Ta zgodba se je končala tako, ker je bil eden pravičen. Prikazan je s stališča Svetega pisma kot temeljne doktrine, da mora biti tisti, ki sodeluje z Bogom, čist. To ne pomeni, da je brez greha, ampak čist v svojem namenu, da ne stori ničesar v svojem imenu. V tem je tudi preroška nota. Prerok ne sme ničesar storiti v svojem imenu, absolutno, v nobenem smislu in tu ni nobene možnosti za kompromis. Prerok ne more govoriti z zavestjo pokorščine, če si je nekaj pridržal zase. Mnogi so iskali sebe, ne Boga. Temeljno vprašanje je, da je en sam greh, ki zasluži to ime: to je greh nevere. Ta greh je v tem, da ne verujem zato, ker hočem uveljaviti svoj jaz. To je tako velika nevarnost, da so napuh imeli za največji greh. Greh je v tem, da človek noče delati iz zavesti pokorščine Bogu, da noče videti (ima oči, pa ne vidi) in vse pripisuje sebi. To je tudi greh sodobne družbe …”
Ta zgodba nam tako daje upanje in tolažbo, da je Gospod tudi z nami v naših preizkušnjah, tako kot je bil z egiptovskim Jožefom in da bo lahko tudi naše bridkosti obrnil v dobro, če bomo le sodelovali z Njim in verovali v Gospoda.
Zapisala oz. povzela: Polona Vesel Mušič
Ljubljana, november 2022