Ko sem se jeseni vpisala v študijski program Duhovno izpopolnjevanje, nisem imela nikakršnih pričakovanj. Nekatere moje prijateljice so že bile kdaj vpisane v katerega izmed programov na Teološki fakulteti, mene to res ni zanimalo. Zakaj? Kaj človek s tem pridobi? Saj so številne knjige, radijski, televizijski programi in še številni drugi kanali. Potem pa: na enem od sestankov jeseni je pater Tomaž omenil, da obstaja izobraževanje, ga predlaga … Nisem veliko razmišljala. Majda je rekla, da je tudi njo nagovorilo. Dvema bo lažje. Vpisali sva se. Kaj pa je to en dan v tednu, bova že …
Res sem vesela, da sem se vpisala. O temah, ki sem jih slišala na predavanjih, ne bi brala knjig ali poslušala oddaj na radiu, ker se preveč »zahtevne«. Zakaj nekaj je v Svetem pismu, drugo pa ne? Te teme sama gotovo ne bi raziskovala.
Sem človek, ki si več zapomni, če sliši, kakor če prebere. Če poslušam radio ali gledam televizijo, je to po navadi zelo površno, zato mi »malo ostane«. Študij pa pomeni, da so teme določene, da so predavatelji strokovnjaki, da je za izpit treba nekaj narediti. Doma je treba še enkrat prebrati, analizirati, sintetizirati, od tega potem »nekaj ostane«. Predvsem pa vem, kje lahko zvem še več, gradiva in predlogov je veliko.
Najbolj bistveno pa je, da je bil vsak predavatelj pripravljen odgovoriti na kakršno koli vprašanje in da smo se pogovarjali o vsem, kar smo izpostavili. Predavatelji so strokovnjaki za duhovnost, hkrati pa živijo v tem svetu, ki je tak, kakršen je, poznajo ga in so tudi kritični do dogajanj. (Karmen K.)