Ko se oziram nazaj na teme iz duhovnosti na Duhovnem izpopolnjevanju, se mi zdi, da je pred menoj ogromna gora, na katero sem se vzpenjal, vendar nikoli prišel do vrha. Pravzaprav so bila ta povabila prvič v mojem življenju, da sem se podajal na ture v pokrajine duha s pomočjo predavateljev. Do sedaj sem vstopal vanje s pomočjo lastnega branja. Prvič je bilo, da sem smel na vseh teh turah poslušati, premišljati in v sebi izrekati vse tisto, kar sem doslej spoznaval le iz knjig. Zgodilo se mi je, da sem uspel držati korak in se mi ni zdelo, da bi potreboval drugačen itinerarij ali da bi zaznal, da bi bila posredovana beseda neprepričljiva. Živa beseda je bila močnejša od pisane. (Franc S.)
Pridobila nove veščine
V kombinaciji s seminarjem Čuječnost sem si pridobila nove veščine, kako pristopiti s svežim pogledom k osebni molitvi, pripravi različnih delavnic za skupine in širila obzorje skupaj s sošolci. To leto nas je povezalo tudi kot skupino tako v predavalnici, na Zoomu in duhovnih vajah. Veseli me, da smo predavanja redno obiskovali, si izmenjevali mnenja, se pogovarjali med in po predavanjih, delili težke preizkušnje in se podpirali po najboljših močeh. Spoznala sem, da je pot včasih pomembnejša od samega cilja, saj me pripelje do novih spoznanj, druženj, izkustev, kot tudi zbrano poslušanje, slišanje povedanega in konstruktivne debate. Na duhovnost gledam s »svežim« pogledom. Unovčiti bom skušala nova spoznanja, se učila iz osebnih napak in skušala odpustiti vse težko, vedno, ko bo to potrebno, z Božjo pomočjo. (Nina Z.)
Res sem vesela, da sem se vpisala
Ko sem se jeseni vpisala v študijski program Duhovno izpopolnjevanje, nisem imela nikakršnih pričakovanj. Nekatere moje prijateljice so že bile kdaj vpisane v katerega izmed programov na Teološki fakulteti, mene to res ni zanimalo. Zakaj? Kaj človek s tem pridobi? Saj so številne knjige, radijski, televizijski programi in še številni drugi kanali. Potem pa: na enem od sestankov jeseni je pater Tomaž omenil, da obstaja izobraževanje, ga predlaga … Nisem veliko razmišljala. Majda je rekla, da je tudi njo nagovorilo. Dvema bo lažje. Vpisali sva se. Kaj pa je to en dan v tednu, bova že …
Res sem vesela, da sem se vpisala. O temah, ki sem jih slišala na predavanjih, ne bi brala knjig ali poslušala oddaj na radiu, ker se preveč »zahtevne«. Zakaj nekaj je v Svetem pismu, drugo pa ne? Te teme sama gotovo ne bi raziskovala.
Sem človek, ki si več zapomni, če sliši, kakor če prebere. Če poslušam radio ali gledam televizijo, je to po navadi zelo površno, zato mi »malo ostane«. Študij pa pomeni, da so teme določene, da so predavatelji strokovnjaki, da je za izpit treba nekaj narediti. Doma je treba še enkrat prebrati, analizirati, sintetizirati, od tega potem »nekaj ostane«. Predvsem pa vem, kje lahko zvem še več, gradiva in predlogov je veliko.
Najbolj bistveno pa je, da je bil vsak predavatelj pripravljen odgovoriti na kakršno koli vprašanje in da smo se pogovarjali o vsem, kar smo izpostavili. Predavatelji so strokovnjaki za duhovnost, hkrati pa živijo v tem svetu, ki je tak, kakršen je, poznajo ga in so tudi kritični do dogajanj. (Karmen K.)