Program duhovnega izpopolnjevanja prepoznavam kot dragoceno vodilo duhovnega življenja. Udeležil sem se ga, ‘ker je tako naneslo’, a ugotavljam, da je dragocen prispevek k duhovnemu življenju. Čeprav se mi je zdelo, da je duhovna plat moje osebnosti že oblikovana in da vem, kaj v duhovnosti potrebujem in kaj me nagovarja, spoznavam, da mi je duhovno izpopolnjevanje to dojemanje v veliki meri prečistilo. Zahvaljujoč predavateljem, slušateljem, predstavljenim vsebinam in še mnogim okoliščinam, se mi je razkrilo široko območje duhovnosti, ki me obdaja, pa je do zdaj nisem prepoznal. Ob odkrivanju bogastva duhovnosti znotraj različnih vsebin in področij drugače dojemam svoje duhovne zmožnosti in potrebe. Nimam občutka, da se soočam z neko nepregledno vsebino, ampak je lažje presojati in izbirati, kje pričakovati duhovno hrano, kje pa se ji lahko brez velike škode odrečem. Ne morem reči, da sem duhovno trden ali zrel, mi pa duhovno izpopolnjevanje daje veliko oporo in spodbudo za nadaljnjo duhovno rast.
Rad bi izpostavil, da se zaradi študija lažje soočam z različnimi duhovnimi držami in razpoloženji drugih ljudi, kar mi je še posebej dragoceno pri mojem duhovniškem poklicu. Mnogi ljudje se v duhovnih zagatah, iskanjih, presojanjih … obrnejo na duhovnika. Priti jim naproti, ni vedno lahko. Duhovno izpopolnjevanje na Teološki fakulteti mi je pomagalo jasneje razbirati izhodišča njihovih spoznanj. Obenem mi daje možnosti, da najdem pravo besedo za njihov nemir.