Silva M.

V prvem letu študija mi je bilo dano mnogo več, kot sem pričakovala. V vseh svojih vlogah, posebno pa pri terapevtskem delu, sem se zavedala, kako je kljub moji strokovnosti pomembno, da ohranjam skromnost in se v nekem trenutku zavem svoje nemoči ter se ne samo priporočim Svetemu Duhu, ampak ga povabim v stisko, se prepustim Božji volji. Morda v programu nisem prejela vsega, kar sem pričakovala, prav gotovo pa veliko bogastvo znanja, ki sem si ga že dolgo želela dopolniti.

Na začetku sem želela predvsem »umiritev« žalosti, pomoč pri žalovanju kot odmik od bolečine. V resnici sem doživljala vse, kar žalovanje prinaša, pa vendar je vse to postajalo nekako bolj umeščeno v presežnost, sčasoma bolj smiselno in globokih čutenj, ob močnem zavedanju Božje prisotnosti, njegove tolažbe.

Prav vsaka tema, vsak predmet mi je odprl nova obzorja že zdaj, v prihodnje pa si želim to še poglabljati. Povezovanje celotne zgodovine krščanstva, Stare in Nove zaveze me navdušuje, čeprav se mi še vedno zdi na nek način skrivnostna. Sveto pismo je že desetletja moj vsakodnevni spremljevalec, pa ga ob tem študiju doživljam bolj poglobljeno.

Počitek, hvaležnost, veselje – kako pomembne teme zato, da udejanjamo veselo sporočilo, kar naša vera je. Tako varne ljubezni, na tak način še nisem nikoli doživela.