1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Križani in Vstali Gospod Jezus Kristus, pomagaj nam, da se ne bomo nikoli ustavili samo pri tvojem trpljenju in smrti, temveč bomo vedno gledali naprej, v tvoje vstajenje, v katerem je tudi naše in vseh, ki so nas zapustili zaradi smrti.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Luku 20,27-38

27 Pristopilo je nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja. Vprašali so ga: 28 »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. 29 Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. 30 Nato jo je vzel drugi, 31 pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. 32 Za vsemi je umrla tudi žena. 33 Čigava bo torej žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« 34 Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, 35 tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. 36 Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja. 37 Da pa so mrtvi obujeni, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, 38 Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.«

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Saduceji so prišli s svojim vprašanjem k Jezusu. Tudi sam smem priti z vsemi vprašanjih pred njega. Katera vprašanja nosim v sebi?

− »Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« Vzamem si več časa in ponavljam v sebi te Jezusove besede, da bi mogle v meni obroditi svoj sad.

− V molku v veri zrem svoje drage, ki so umrli, večno žive v objemu ljubezni troedinega Boga, v katerem vsi živimo.

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo

Saduceji so imeli eno veliko težavo − niso si znali predstavljati nebes onkraj tega, kar so lahko videli s svojimi očmi. Podobno se lahko dogaja tudi nam. Ne moremo prepoznati duhovne resničnosti nebes, če si jih skušamo predstavljati v luči zemeljskih izkušenj.

Saduceji so prišli k Jezusu s testnim vprašanjem, da bi vstajenje naredili smešno. Za razliko od farizejev niso verjeli v nesmrtnost niti v angele ali zle duhove. Njihova vera je bila dobesedno utemeljena na izpolnjevanju postave in zemeljski podobi nebes.

Jezus se je odzval tako, da je usmeril pozornost na dejstvo vstajenja, kakor pričuje o njem Sveto pismo. Ko je Bog Mojzesu v gorečem grmu razodel svojo navzočnost, mu je rekel, da je Bog Abrahama, Izaka in Jakoba. Na ta način je razkril, da so patriarhi, ki so umrli pred več sto leti, še vedno živi v njem, saj je še vedno njihov Bog. Jezus je presegel njihove razloge proti resničnosti vstajenja s trditvijo, da je Bog živi Bog živega ljudstva.

Bog je bil prijatelj Abrahama, Izaka in Jakoba, ko so še živeli. To prijateljstvo se ni prenehalo z njihovo smrtjo. Kot pravi Psalm 73,23-24: “Toda jaz bom vedno s tabo, prijel si me za desno roko. S svojim nasvetom me vodi, potem pa me vzemi v slavo.”

Največji dokaz vstajenja je Gospod Jezus Kristus in njegova zmaga nad smrtjo, ko je vstal iz groba. Preden je obudil Lazarja od mrtvih, je Marti razodel: “Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; 26 in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?” (Jn 11,25-26). Jezus zastavlja tudi vsakemu izmed nas isto vprašanje: »Ali verjameš v vstajenje in obljubo večnega življenja z Bogom?« Povabljeni smo, da skupaj z Marto odgovorimo v veri: »Verujem!«

Sveti Duh nas uči, kako doumeti naše vstajenje in večno življenje v ljubezni troedinega Boga, v kateri bomo lahko živeli vso večnost, ter nas na to vedno znova spominja. Apostol Pavel razlaga to večno življenje s citiranjem preroka Izaija (Iz 64,4; 65,17): “Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo, to nam je Bog razodel po Duhu.« (1 Kor 2,9-10). Obljuba nebes − nebeške blaženosti in neskončne polnosti življenja z nadvse ljubečim troedinim Bogom − presega zmožnost človeškega dojemanja in predstavljanja, domišljije. Vse, kar lahko rečemo o tem, je samo medla prispodoba. Jezus je najpogosteje za to uporabil podobo svatbe in gostije. Vsekakor bo to polnost veselja in miru, ki ga ta svet ne more dati, in je vse, kar dojemamo, samo medel predokus.

Seveda o načinu življenja v nebesih ne moremo reči veliko. Jezus nas uči, da ne smemo domnevati, ali bo tamkajšnje življenje enako življenju, kot ga poznamo zdaj. A kljub temu se moramo zavedati, da nas skrivnosti, ki še niso razkrite, opominjajo, da ni jasno, kakšna bodo naša telesa in ves svet v prihodnjem življenju. Zadovoljni moramo biti z vrstico iz Lukovega evangelija 20,36, kjer nas Jezus spomni, da bomo v prihodnjem življenju v polnosti »Božji otroci«, »Božji sinovi/hčere«. In to je najpomembneje!

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Večni troedini Bog, hvala ti, da si ti Bog živih in da v tebi vsi živimo. Hvala ti za možnost, da lahko to verujem. Hvala ti za veselje in tolažbo, ki sem je ob tem deležen in da jo lahko prinašam tudi tistim, ki so v bolečini žalosti zaradi smrti svojih dragih.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak