1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod se je že približal človeku. Človeku ni potrebno iti po lestvi k Bogu, se dokazovati. Povabljen je samo sprejeti Božjo ljubezen. Ni se nam potrebno postavljati pred Bogom, ta vse vidi v našem življenju − in nas kljub temu še vedno ljubi. Gospod, naj ti zaupamo, da si nas že poiskal.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Luku 18,9-14

9 Nekaterim, ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge, je povedal tole priliko: 10 »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. 11 Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. 12 Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ 13 Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ 14 Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Nekaj trenutkov tišine si vzamem za molitev, prisotnost v Božji bližini.

− Bog v farizeju ne najde prostora, saj je poln samega sebe. Cestninar odide domov opravičen, ker je milost pri njem našla prostor. Kako lahko v tem tednu odprem nekaj prostora za Boga? Prosim ga, da me vodi.

− Če gradimo sami, brez Boga, se podira. Kaj želi Gospod, da gradim? Kako lahko to počnem z njim?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo

Luka nas uvede v branje prilike o farizeju in cestninarju z opozorilom, da je to povedal tistim, »ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge«. To ni veljalo le za nekatere v Jezusovem času, temveč tudi v Lukovem. Takrat so bili v skupnostih nekateri, ki so se držali starodavnega judovskega izročila, ki je preziralo tiste, ki so živeli v poganstvu (Apd 15,1.5).

»Dva moža sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi pa cestninar.« Večjega nasprotja med njima ne bi moglo biti. Po mnenju takratnih ljudi je bil cestninar ničvreden in se ni mogel obrniti na Boga, saj je bil nečista oseba, medtem ko je bil farizej spoštovan in zelo veren.

Farizej je molil stoje in se zahvaljeval Bogu, ker ni takšen kot drugi: tatovi, nepošteni, prešuštniki … Njegova molitev ni bila nič drugega kot hvaljenje samega sebe in stvari, ki jih počne. Postil se je, plačeval je desetino od vsega, kar je dobil. Poveličeval je svoje dobre lastnosti ter zaničeval in preziral druge, ki niso bili takšni kot on, zlasti cestninarja, ki je bil z njim na istem mestu. Ni ga videl kot svojega brata.

Namesto da bi se ponižal pred Bogom in prosil za Božje usmiljenje, je preziral tiste, ki so se mu zdeli manj vredni. Skušal se je opravičiti pred Bogom in pred tistimi, ki jih je preziral. Vendar nas lahko opraviči samo Bog.

Cestninar pa si ni upal niti dvigniti oči, ampak se je bil po prsih in govoril: “Moj Bog, bodi usmiljen do mene, grešnika!” Cestninar se je ponižal pred Bogom in prosil za usmiljenje. Bog je njegovo molitev uslišal, ker je resnično obžaloval svoje grehe.

Če bi Jezus takrat vprašal ljudi, ki so ga poslušali, kdo se je vrnil domov upravičen, bi mu vsi odgovorili: “Farizej!” Jezus pa je videl to drugače. Tisti, ki se je vrnil domov upravičen (bil v dobrem odnosu z Bogom), ni bil farizej ampak cestninar. Vedel je, da zaničevanje bližnjega zapira vrata do Božjega srca. Izražanje zaničevanja in preziranja do drugih je več kot le zlobno mišljenje o drugih. Razkriva namreč nekoga, ki  sede na sodni stol ter javno sodi in sramoti tiste, ki niso v skladu z njegovimi standardi in verskimi praksami.

Jezus je s to priliko razburil tiste, ki so imeli “cestninarje” za nevredne Božje milosti in naklonjenosti. Tako je na nek način ponižal “vernega človeka” in povzdignil “javnega grešnika”. Povsem je obrnil način gledanja na ljudi. To verjetno tudi danes ni vsakemu prav in všeč.

Prilika o vdovi, ki vztraja v prošnji pred krivičnim sodnikom (iz prejšnje nedelje), razkriva enako kot današnja med drugim tudi Jezusovo molitveno držo pred Očetom. Obe pokažeta, da tudi zanj ni bilo vedno lahko moliti.

Kot vdova je moral tudi on zelo vztrajati, kar je razvidno še posebej v njegovi molitvi v Getsemaniju (Lk 22,41-42). Pismo Hebrejcem poudarja, da je vztrajal v molitvi vse do smrti, ni izgubil poguma in bil je uslišan (Heb 5,7).

Obe priliki razkrivata njegovo izkušnjo in bližino z Bogom kot Očetom, ki sprejema vse in vsakogar in čigar ljubezen je zastonjska.

Božja ljubezen do nas ni odvisna od tega, kaj mi storimo zanj. On nas je prvi vzljubil. Sprejema tudi tiste, ki jih vsi drugi odklanjajo in izključujejo iz svoje družbe, kot so takrat cestninarje.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod, tvoja ljubezen se pokaže tudi tam, kjer je ne pričakujemo, in v obliki, ki je ne pričakujemo. Hvala, da nas presenečaš, Bog ljubezni, in nam daješ vedeti, da je naš odnos ves čas živ, da si ves čas tukaj za nas, za vsakega človeka.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak