1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod Jezus Kristus, vabiš me, da vztrajam v molitvi. Včasih je prav težko. Zdi se mi, da se nič ne premakne! Ti pa vmes delaš: pripravljaš moje srce, da bo sposobno sprejeti tvoj dar, ki je vedno večji, kot prosim. Gospod, pomagaj mi vztrajati v molitvi, da boš lahko krepil moje hrepenenje in delovanje.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Luku 18,1-8

1 Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. 2 Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. 3 In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ 4 Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, 5 bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« 6 In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! 7 Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? 8 Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Predstavljam si, da imam to vero, po kateri Jezus sprašuje. In potem si predstavljam sebe kot kip. Podam se na ogled tega kipa, vzamem si nekaj časa za to. Kako velik je? Iz kakšnega materiala? Ko se ga dotaknem, kaj zaznam? Toploto ali hlad, mehkobo ali trdoto, trdnost ali voljnost materiala. Kako se prilega, ko se ga dotaknem …? Kakšno ima držo? Kaj mi pove ta drža? Miruje ali je v gibanju? Katere podrobnosti opazim? Kaj na kipu izstopa? Kaj mi želi povedati ta kip?

− Katero molitev želim okrepiti pri sebi ali v občestvu?

− Jezus je pri odločitvah molil, da bi lahko izpolnil Očetovo voljo. Katero odločitev želim poiskati skupaj z Jezusom?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo

Luka predstavi Jezusovo priliko takole: “Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.” Besede “moliti in se ne naveličati” se v Novi zavezi pogosto pojavljajo (1 Tes 5,17; Rim 12,12; Ef 6,18 idr.). To je bila značilnost duhovnosti prvih krščanskih skupnosti. Pri tem vztraja tudi Luka v evangeliju in Apostolskih delih. Če nas zanima odkrivanje te razsežnosti v Lukovih spisih, opravimo tole nalogo: preberimo evangelij in Apostolska dela ter izpišimo vse verze, v katerih Jezus ali drugi molijo. Presenečeni bomo!

Jezus nam najprej predstavi dve osebi iz resničnega življenja: sodnika, ki ne spoštuje ne Boga ne ljudi, in vdovo, ki se pred sodnikom ne neha boriti za svoje pravice. Že samo dejstvo, da predstavi ti dve osebi, razkriva, da dobro pozna družbo svojega časa. Prilika ne predstavlja le revnih ljudi, ki se na sodišču borijo za priznanje svojih pravic, ampak nam pokaže tudi silovito nasprotje med družbenimi skupinami. Na eni strani brezčutni in neverni sodnik, na drugi pa vdova, ki ve, na katera vrata potrkati, da bi dobila, kar ji pripada.

Dolgo časa vdova vsak dan prosi za isto stvar, a od brezčutnega sodnika ne dobi ničesar. Končno se je sodnik, čeprav ni imel ne strahu pred Bogom ne spoštovanja do ljudi, odločil, da se bo vdovi posvetil in ji dal pravico. Razlog za to je: da bi se osvobodil te nenehne nadloge. Precej sebičen razlog! Vendar vdova dobi, kar hoče! To je dejstvo iz vsakdanjega življenja in Jezus ga uporabi, da bi nas naučil, kako naj molimo.

Seveda Bog ni podoben krivičnemu sodniku. Toda, če se tako sodnik odzove na nenehne prošnje, koliko bolj se bo Bog, če bomo tako vztrajno prihajali predenj, kot je vdova pred sodnika. Bog bo dobro poskrbel, da bo pravica hitro izvršena.

Na koncu Jezus izrazi nekaj dvoma: “Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?” Ali bomo imeli pogum čakati, biti potrpežljivi, tudi če bo Bog potreboval čas, da nam odgovori?

Potrebujemo veliko vere, da še naprej vztrajamo in delujemo, čeprav ne vidimo rezultatov. Kdor pričakuje takojšnje rezultate, bo razočaran. Številni psalmi govorijo o tem trdem in težkem vztrajanju pred Bogom, dokler se mu ne zdi primerno odgovoriti (Ps 71,14; 37,7; 69,4; Žal 3, 26). Apostol Peter nas še posebej spodbuja z besedami: »Tega, ljubi, ne smete prezreti: pred Gospodom je en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje” (2 Pt 3,8; Ps 90,4)

Seveda pa temelj za naše vztrajanje v molitvi ne sme biti misel, da nam je Bog dolžan narediti to, za kar ga prosimo, ali ga celo izsiljevati. V zaupanju v njegovo zastonjsko ljubezen in usmiljenje prepustimo njemu, na kakšen način nas bo uslišal. Če bomo verovali, da bo vse, kar bo storil, najboljše za nas in za druge, se bodo zgodili največji čudeži.

Luka nam predstavi Jezusa kot tistega, čigar molitev je bila tesno povezana z življenjem, s konkretnimi dejstvi, z odločitvami, ki jih je moral sprejeti. Da bi bil zvest Očetovemu načrtu, si je prizadeval biti sam z njim in mu prisluhniti. V težkih in odločilnih trenutkih svojega življenja je molil psalme. Kot vsak drug pobožen Jud jih je znal na pamet. Izgovarjanje psalmov ni utišalo njegovega ustvarjalnega duha. Ni jih samo ponavljal, temveč si je izmislil tudi svojega, to je Oče naš. Njegovo življenje je bilo nenehna molitev (Jn 5,19.30).

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Hrepenenje, ki ga čutim, je tvoje delo, Gospod. Ti razširjaš moje srce, ga utrjuješ. Želiš mi podariti mnoge darove, ker me neizmerno ljubiš. Tako lahko živim po tvoji Besedi in kot tvoj misijonar oznanjam tebe. Hvala ti, Gospod, Bog mojega srca.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak