1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod, želim ti odpreti srce, da stopiš vanj in v njem zasije Sveti Duh. Priznam, malo me je strah, vem pa, da si ti Ljubezen, ki želi, da smo srečni. In tvoja pot je tista, ki vodi k sreči. Pridi, Sveti Duh!

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Luku 12, 49-53

49 »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! 50 Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. 51 Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. 52 Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; 53 razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.«

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Kaj me vznemirja, ko pomislim, da živim po navdihu Svetega Duha? Izročim to Bogu, da mi pokaže pot naprej.

− Živeti pristen odnos z Jezusom Kristusom, vzeti ga zares, pomeni sijati, goreti, tudi vznemirjati. Koga lahko povabim k ognju, toplini? Komu lahko ponesem nekaj te svetlobe? Prosim Svetega Duha, da to storim z nežno ljubeznijo, po navdihu Marije.

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo

− Ogenj, ki ga prinaša Kristus in ne ugasne, je ogenj Duha, ki iz vsega, kar obstaja, naredi svetel in topel izraz božje navzočnosti med nami. Krst ljubezni. Prinaša luč, kruh življenja, živo vodo, križ upanja, navzočnost Boga … Omogoča nam novi Betlehem, novi Emavs, gostijo razlomljenega kruha, novo Betanijo, hišo kruha, ki se za vedno daruje ljudem …

− Tudi Jezus je doživljal tesnobo kot simptom tistih strahov, ki od znotraj prevzamejo človeka in ga iznakazijo, izkrivijo in pustijo brez diha. S svojim odnosom do nje nam kaže pot, kako naj ravnamo z njo. Tako kot on tudi mi ne moremo ničesar storiti. Kar ne moremo spremeniti, lahko le sprejmemo, kajti drugače nas uniči. Lahko le čakamo, da se izpolni, kar je dobro za nas. Dobro se lahko zgodi le, če sprejmemo strahove v zaupanju v troedinega Boga. Res je, da tesnoba tesnobno stiska in lahko uniči vsako možnost življenja. Toda tesnoba tistega, ki zaupa in sprejema življenje, čeprav ga stisne v strašen primež, ne uničuje, temveč utrjuje, če je njegovo čakanje svobodno ali brez iluzij in utopičnega upanja.

− Vsak človek išče mir. Toda kakšen mir? Mir “ne moti me”, mir “ne delajmo težav”, mir “vse je v redu”. To je površinski mir. Zemeljski mir. Jezus je prišel, da bi nam prinesel pravi mir, polnost Božjih darov. Ta pa se ne imenuje več »zemeljski mir«, ampak se, kolikor nasprotuje navideznemu miru, v človeških očeh imenuje »razdelitev«. Lahko bi rekli, da Kristusov mir izbira ali izvoli, s tem pa tudi naredi razliko oz. ločuje. Deluje podobno kot magnet, ki v magnetnem polju privlači k sebi, kar je enake »narave«, ne privlači pa nasprotne narave.

− Vse, kar deli, ne prihaja od troedinega Boga, saj je v njem edinost. Toda on želi ustvariti med nami globljo edinost. Z njo je mogoče celo preseči naravno zapoved, ki pravi: Spoštuj svojega očeta in mater. Jezus prinaša novo zapoved, ki je zakon ljubezni brez meja. Na drugem mestu celo pravi: »Če kdo pride k meni in ne sovraži [ne ljubi mene bolj kot] svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.« (Lk 14,26) Delitev je v tem primeru mogoče razumeti kot posledico hierarhije vrednot, v kateri ima ljubezen do Kristusa in njegove Očeta, ki je vir življenja in ljubezni, prvo mesto. Vsi smo poklicani, da ljubimo druge na Kristusov način – kakor nas on ljubi (Jn 15). Če nam naša ljubezen do družinskih članov ali do katoličanov ali do sorojakov preprečuje, da bi na vsakega človeka gledali na Kristusov način in ga ljubili kakor on, potem v nas ni njegove ljubezni. Seveda se ljubezen do Boga in vsakega človeka ne izključujeta, temveč sta hkratni. Če ne ljubimo Boga, ne moremo ljubiti na njegov način človeka. Če pa ga ne ljubimo, pomeni, da ne ljubimo Boga. Ljubezen do vsakega človeka je namreč »preverba« naše resnične ljubezni do Boga.

− Jezus Kristus nas spodbuja, da bi mu dopustili, da vnese ogenj v zemljo našega srca! Ogenj, ki se lahko razširi, da bi ustvaril prisrčne vezi povezanosti in živahno izmenjavo … Ogenj hkrati razdvaja ter ustvarja kroge srečevanja.

− Vedno smo na razpotju: s Kristusom ali proti njemu. Ne pozabimo, da je on znamenje protislovja za vse čase. Kamen spotike za tiste, ki gledajo v višave in pričakujejo čudeže in čudodelnosti. Vogelni kamen za tiste, ki gledajo njegovo služenje ljudem in graditev Božjega kraljestva ter želijo sodelovati z njim.

− Čas milosti se zgodi vedno, ko pade sovražnost v odnosu do drugih in zmaga usmiljenje, odpuščanje, ljubezen. Če imamo druge za sovražnike, bomo iskali pravico … Če jih imamo za brate/sestre, jim želimo prisluhniti v njihovih težavah, jih sprejeti v njihovih stiskah, deliti z njimi to, kar imamo, in tako poskrbeti zanje. Tako bodo lahko po nas doživeli, da so ljubljeni Božji sinovi/hčere.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Hvala ti, Jezus, za ogenj, ki prinese Življenje in preobrazi življenje, da se v njem naseli mir in dobi nov smisel. V njem je pogum, da živim v novem zaupanju vate. Prav tako pokaže, kaj je sezidano na tvojem temelju, ter kaj lahko spremenim, če sem prej zidal sam. Ti si Pot, Resnica in Življenje.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak