1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Ko verujemo, tudi če ne čutimo, da se kaj dogaja, in gremo proti svojim predstavam možnega in zaupamo Duhu, takrat nas Bog najde budne. Podari nam obljubljeno deželo, poskrbi za nas in nam streže. Gospod, podari mi vero, močno vero, da krenem na pot iz dobrega v boljše, kamor me vabiš ti.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Luku 12,32-48

32 Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. 33 Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. 34 Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«

35 »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, 36 vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. 37 Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. 38 In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim! 39 Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. 40 Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«

41 Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?« 42 Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? 43 Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! 44 Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. 45 Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, 46 bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. 47 Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. 48 Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.«

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Gospod me iz uspavajoče udobnosti vabi v pripravljenost. Gospod, katero tako udobnost naj opustim, ker me ti dramiš?

− Če verujem, da mi Bog daje vse, kar potrebujem za pot, na katero pot lahko krenem?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo

Jezus pravi svojim učencem, naj se ne bojijo in ne skrbijo za svoje sedanje življenje in varnost v prihodnosti (Lk 12,32). Spodbuja jih, naj prodajo svoje imetje in denar dajo tistim, ki ga najbolj potrebujejo − zlasti tistim, ki nimajo ničesar, da bi zmogli poskrbeti za svoje dnevne potrebe in blaginjo (Lk 12,33). To je v nasprotju z našim naravnim nagnjenjem, da kopičimo in varčujemo za prihodnost.

Jezus opozarja, da denar in imetje nista trajna in da ju lahko vsak trenutek vzame tat ali smrt. Obstaja pa zaklad, ki ga ni mogoče izgubiti ali uničiti, saj ga varuje Bog sam. To je Jezus Kristus in Božje kraljestvo pravičnosti, miru in veselja v Svetem Duhu (Rim 14,17). Ta zaklad je veliko več vreden kot to, kar lahko pridobimo sami.

Da bi spoznali, kakšen naj bo njihov odnos do njega in kaj jim želi podariti, jim je povedal priliko o gospodarju, ki se je sredi noči vrnil s poročnega slavja na svoj dom (Lk 12,35-40). Vrata v hišo so bila v starodavnem svetu običajno zaklenjena od znotraj. Od zunaj ni bilo mogoče vstopiti brez pomoči nekoga od znotraj. Od hišnih pomočnikov (služabnikov), ki so poznali glas svojega gospodarja, se je pričakovalo, da bodo vedno budni in pripravljeni, da odklenejo vrata in ga brez oklevanja spustijo noter. Če niso slišali gospodarjevega glasu ob njegovi vrnitvi, so mu dobesedno preprečili možnost, da bi vstopil v svojo hišo.

Jezusova prilika pa ima neverjeten konec, saj govori o nepričakovani nagradi za tiste, ki zvesto služijo in budni sprejmejo gospodarja ob njegovem prihodu. Ko se je gospodar vrnil, je storil nekaj nepredstavljivega za svoje služabnike, ki so ga spustili noter. Oblekel si je služabniški predpasnik in svojim služabnikom naročil, naj sedejo za njegovo pogostitveno mizo. Ko so vsi sedeli, jih je osebno postregel s svojo bogato hrano in pijačo (Lk 12,37).

Jezusova prilika tako obrne način razmišljanja sveta na glavo. Gospodar nagradi svoje zveste služabnike tako, da jim sam postreže z najboljšim, kar ima na voljo − s pojedino, primerno za kralja in njegove zveste podložnike.

Ta prilika vsebuje pomemben nauk za vsakega od nas. Tako kot je bil Jezus zvest in pripravljen v vsem poslušati svojega Očeta, smo tudi mi poklicani, da smo poslušni in zvesti Božji volji za naše življenje. Da bi to zmogli, nam Oče po Kristusu daje Svetega Duha, ki nam omogoča, da prepoznamo in sprejmemo njegov načrt ljubezni za nas in mu ostanemo zvesti do konca življenja.

Jezus Kristus vsak dan trka na vrata našega srca. »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20). Prisluhnimo mu torej in ga sprejmimo z zaupanjem in veseljem.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod, ti mi podarjaš milostno skrb zame, če ti le dovolim in krenem po tvoji poti, ko se zdi še temno. Hvala ti, Oče milosti, za to tvojo skrb zame in dar vere!

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak