1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Jezus ne zgradi kašče okoli bogastva, ki ga dobiva v odnosu z Očetom. Vse deli z nami. Postane bližnji, pusti se raniti, zlomiti. Postane hrana za prijatelje. Da bo kot »kruh« služil svojemu namenu. Gospod, naj skupaj s teboj postanem kruh za druge. Naj se ne trudim sam, saj me tako prevzame strah pred odnosi. Naj se odprem tebi, ki me boš vodil v odnosih, da bodo ti kruh za vse.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Luku 12,13−21

13 Nekdo iz množice mu je rekel: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« 14 On pa mu je dejal: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« 15 In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« 16 Povedal jim je priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, 17 zato je v sebi razmišljal: ›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ 18 Rekel je: ›Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. 19 Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ 20 Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ 21 Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Kje sam zidam kašče? Prosim Gospoda, da si jih ogledava skupaj.

− V katerem odnosu se v tem času lahko malo bolj odprem, da bo v blagoslov?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo

Besedilo, ki ga predlaga liturgija za 18. nedeljo med letom, je del precej dolgega Jezusovega govora o zaupanju v Boga, ki odganja vsak strah (Lk 12, 6-7), in o prepustitvi Božji previdnosti (Lk 12,22-23). Današnji odlomek je pravzaprav natanko na sredini teh dveh besedil.

Jezusov govor prekine človek, ki ga skrbi vprašanje dediščine (Lk 12,13). Ni dojel njegovih besed: “Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, potem pa ne morejo storiti nič več” (Lk 12,4), ki jih je namenil »svojim prijateljem« (Lk 12,4). Iz Janezovega evangelija vemo, da je njegov prijatelj tisti, ki ga pozna in ve vse, kar je slišal od Očeta (Jn 15,15). Jezusov prijatelj ve, da je njegov Učitelj globoko zakoreninjen v Bogu (Jn 1,1) in da je njegova edina skrb izpolnitev Očetove volje (Jn 4,34). Njegov nasvet in zgled nam govorita, naj ne skrbimo in se ne vznemirjajmo zaradi materialnih stvari.

Jezus noče delovati kot sodnik med strankama (Lk 12,14), kot je bilo to tudi v primeru prešuštnice (Jn 8,2-11). Zanj ni pomembno, kdo od dveh ima prav. Ostane nevtralen. Kopičenje materialnih dobrin, dediščina, slava, moč niso del Jezusove lestvice vrednot. Življenje ni odvisno od dobrin, tudi če so te v izobilju (Lk 12,15).

Kot ponavadi tudi tu Jezus uči s priliko, v kateri predstavi zadovoljnega “bogataša” (Lk 12,16), ki ne ve, kaj naj stori s svojim obilnim bogastvom (Lk 12,17). Ta človek nas spominja na tistega bogataša, ki se ne zaveda bede ubogega Lazarja (Lk 16,1-31). Tudi ni pravičen, saj z revnimi ne deli dobrin, prejete od Božje previdnosti (Job 29,12-13).

Bogataš iz prilike je nespameten človek (Lk 12,20), ki ima srce polno prejetih dobrin, a pozablja na Boga, ki je dober, in poklicanost, biti mu podoben. V svoji nespametnosti se ne zaveda, da mu je vse podarjeno, ne le njegove dobrine (Lk 12,16), ampak tudi njegovo življenje (Lk 12,20).

Bogastvo samo po sebi ni tisto, ki predstavlja neumnost tega človeka, ampak sta njegova lakomnost in pohlep tista, ki ga delata neumnega. Dejansko pravi: “Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.” (Lk 12,19)

Modri človek razmišlja drugače. To vidimo pri Jobu, ki vzklikne: “Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja. Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo” (Job 1,21). K takšni modrosti nas vabi tudi sv. Ignacij Lojolski v svojih Duhovnih vajah (21): »Človek je ustvarjen, da slavi in časti Boga, našega Gospoda, in mu služi ter tako reši svojo dušo. Drugo na zemlji pa je ustvarjeno za človeka, da mu pomaga doseči cilj, za katerega je ustvarjen. Iz tega sledi, naj človek stvari uporablja toliko, kolikor mu pomagajo k njegovemu cilju, in jih toliko opušča, kolikor ga pri tem ovirajo.«

Modrostno izročilo nam posreduje nekaj naukov o pravem odnosu do bogastva: Prg 27, 1; Sir 11, 19; Prid 2,17-23; 5,7-19. Tudi Nova zaveza nas opozarja na takšen odnos: Mt 6,19-34; 1 Kor 15,32; Jak 4,13-15; Raz 3,17-18.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod, v tvoji Ljubezni smo varni, nismo ogroženi. Ti daješ kruha za vse. Hvala, da si nam zgled daritve v odnosih, v katero vabiš tudi nas.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak