1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Oče naš, Oče moj, nakloni mi, prosim, milost, da se lahko v popolnem zaupanju, bližini, domačnosti obračam nate. Tako nahranjen te prosim za druge ljudi in jih podpiram z dejanji, kot želiš ti.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Luku 11,1-13

1 Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« 2 Rekel jim je: »Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. 3 Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne 4 in odpústi nam naše grehe, saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne vpelji nas v skušnjavo!«

5 In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, 6 kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ 7 in mu bo oni znotraj odgovoril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ 8 Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. 9 Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! 10 Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. 11 Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? 12 Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? 13 Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Kakšno podobo Očeta mi predstavi Jezus v tem odlomku?

− Oče vedno odpre vrata, tudi opolnoči. Kaj ga želim prositi z vso drznostjo, vztrajnostjo, zaupanjem?

− Kako sem lahko v teh dneh prijatelj drugim?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo

Ko je Jezus molil, je v svojih učencih vzbudil željo, da bi molili kot on. Učencem je bilo jasno, da je njegova molitev drugačna od tiste, ki so jo učili drugi duhovni učitelji v Izraelu ali celo Jezusov predhodnik. Zato so ga prosili, naj jih nauči moliti. Molitev, ki jim jo je posredoval, je postala značilen izraz njihovega ideala in identitete, njihovega načina odnosa do Boga in med seboj.

Prva stvar, ki jo je učil v molitvi, je bila, da Boga kličemo “Oče”. To dejstvo kaže na vrsto odnosa, ki ga je on in naj bi ga njegovi učenci vzpostavljali z Bogom: odnos bližine, domačnosti in zaupanja. Boga Očeta prosimo, naj se da vsem spoznati v svoji svetosti in veličini.

Jezusova vesela vest je bila, da je prišlo Božje kraljestvo med nas (Lk 10,11; Mt 10,7). Torej je ta molitev v tesnem sozvočju s tem oznanilom. V njej prosimo, da bi bilo to kraljestvo vedno bolj vidno navzoče.

S prvim delom molitve Oče naš vzpostavimo pravilen in intimen odnos z Bogom in vstopimo v bližino njega, ki je naš Oče. V tej drži ga zmoremo nato prositi z vsem zaupanjem kot njegovi ljubljeni sinovi/hčere.

Ko ga prosimo, naj nam da vsakdanji kruh, ozaveščamo, da prejemamo vse iz njegovih rok kot brezplačen dar, čeprav je mnogo stvari sad dela naših rok. Končno je tudi to, da lahko delamo, sad Očetove ljubezni in skrbi za nas.

Potopljeni v odrešenje, ki nam ga je Oče podaril s prihodom svojega kraljestva, vemo, da so nam vsi grehi že odpuščeni. To nas usposablja in obvezuje, da odpuščamo tudi drugim tako, kot je nam. Na ta način vedno bolj živimo Božje odpuščanje (Mt 18,23-35) in mu postajamo podobni.

Prilika, ki govori o človeku, ki se ponoči zateče k prijatelju s prošnjo za kruh, nam pokaže, kako naj kot njegovi učenci molimo “Oče naš”: s popolnim zaupanjem v Boga, ljubečega in pravičnega Očeta, zaupanjem, ki sega celo do predrznosti. Spodbuja nas, da ga lahko kadar koli “vznemirjamo” in vztrajamo s prepričanjem, da bomo dobili odgovor.

Da bi poslušalcem še bolj jasno pokazal, kakšen je njegov in njihov Oče, h kateremu se v molitvi obračajo, jih je spomnil na njihovo izkušnjo biti oče. Spomni jih, kako so vedno pripravljeni narediti dobro svojim otrokom, čeprav so sami slabotni in grešni. Koliko bolj si to želi Bog Oče. Nikar naj torej ne dvomijo v dobrotljivost Boga Očeta. Gotovo jim želi še veliko več dobrega, kot ga oni sami želijo svojim otrokom.

Bog je vsekakor Oče, ki poskrbi za vse stvari in skrbi za vsakdanje življenje svojih otrok, hkrati pa tudi ve, kaj je zanje najboljše, celo bolje kot oni sami. Zato na nas izliva toliko dobrin, predvsem pa najboljši dar: Svetega Duha. On je edini resnično nepogrešljivi dar za naše življenje. Dar, ki nas, če mu dovolimo delovati, naredi podobne Očetu v njegovi neizključujoči ljubezni in za njegove resnične in pristne sinove/hčere v njegovem Sinu.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Velikodušni Oče, ti skrbiš za moje vsakdanje življenje. Ti veš, kaj je zame najbolje. Odpiraš mi vrata vedno, ko želim govoriti s teboj. Hvala ti.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

p. Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak