1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod, podari mi prosim uho, ki sliši najprej tvojo Besedo. V njej črpam navdih Svetega Duha, ki me vabi, naj živim iz tvoje Ljubezni. Naj dopustim, da me obiščeš Ti, ki si večna Ljubezen.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Luku 10,38-42

38 Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo. 39 Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, 40 Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« 41 Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, 42 a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.«

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Katero mesto dajem Besedi v svojem življenju? Prosim za navdih, da bi na to pogledal z ljubečim pogledom Očeta.

− Vzamem si nekaj časa ter v tišini in molku prisluhnem, k čemu me Božja beseda vabi v tem tednu.

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo

Po Jezusovi smrti in vstajenju so se rodile krščanske skupnosti. Soočiti so se morali z novimi problemi, za katere niso imeli predvidenih rešitev. Zato so se skušale spomniti Jezusovih besed in gest, ki bi jim lahko to osvetlile. V spominu so obnovili, kar se je zgodilo ob njegovem obisku v hiši Marte in Marije in s tem pomagali razjasniti problem, opisan v Apd 6,1-6. Hitra rast števila kristjanov je namreč povzročila delitve v skupnosti. Verniki grškega porekla so se začeli pritoževati nad verniki hebrejskega in trdili, da so njihove vdove v vsakdanjem življenju odrinjene in zapostavljene. V skupnosti je prišlo do diskriminacije in primanjkovalo je oseb za različne službe. Do takrat se ni pojavila potreba, da bi apostoli vključili druge osebe v koordinacijo skupnosti in izvajanje različnih odgovornosti v njej. Tako kot Mojzes po odhodu iz Egipta (2 Mz 18,14; 4 Mz 11,14-15) so tudi apostoli delali vse sami. Mojzesa so  zahteve življenja v skupnosti prisilile, da je razdelil oblast med sedemdeset voditeljev, in tako lažje vodil Božje ljudstvo (Raz 18,17-23; 4 Mz 11,16-17). Tudi Jezus je sklical dvainsedemdeset učencev (Lk 10,1) in jih poslal, da so oznanjali prihod Božjega kraljestva in mu pripravili pot.

Zdaj so apostoli zaradi novih težav storili enako. Sklicali so skupnost in problem izpostavili pred vsemi. Nedvomno jim je Jezusova beseda Marti pomagala priti do rešitve, kajti znašli so se med dvema resničnima potrebama, ki sta obe zelo pomembni in sta opredeljeni kot služenje (diakonia): služenje besedi oz. oznanjevanje besede in služenje mizam. Kaj torej storiti? Katera od teh dveh je pomembnejša?

Jezusov odgovor Marti je pomagal razbrati težavo. Dejal je, da Marija ne more opustiti pogovora z njim, da bi šla pomagat v kuhinjo. Tako je Peter sklenil, da tako, kot je bila Marija takrat v službi Besede in ne bi bilo prav, da bi jo zanemarila, tako ne bi bilo prav, da bi apostoli zanemarili Božjo besedo zaradi  delitve hrane! Peter je na ta način opredelil službo apostolata apostolov: »Posvečati se molitvi in oznanjevati besedo.« Ni rečeno, da je ena služba boljša od druge. Ne sme pa se zgoditi, da bi služenje Besedi ovirale nepredvidene zahteve služenja pri mizi.

Služba besede, ki je bila lastna apostolom (kot Mariji pri Jezusovih nogah), je imela dve razsežnosti: na eni strani poslušanje Besede, njeno sprejemanje, utelešanje, oznanjevanje, širjenje z dejavno evangelizacijo, na drugi strani pa zastopanje skupnosti v molitveni drži pred Bogom.

Ne gre za nasprotje med obema službama: besedo in mizo. Obe sta pomembni in potrebni za življenje skupnosti. Potrebno je imeti osebe, ki so na voljo za oboje. Poleg tega je v ekonomiji kraljestva služba besede (evangelizacija) korenina, vir. Služba mize je rezultat, sad, je njeno razodetje. Za Luka in prve kristjane je “boljši del”, o katerem Jezus govori Marti, služenje evangelizaciji vir vsega ostalega.

Mojster Eckart, veliki dominikanski mistik srednjega veka, ta dogodek razlaga na zelo zanimiv način. Pravi, da je Marta že vedela, kako hkrati delati in živeti v Božji navzočnosti. Marija pa tega še ni vedela in se je morala še učiti. Zato Jezus ni želel prekiniti njenega učenja.

Misli in življenje večine velikih krščanskih mistikov so dokaz, da tega besedila ni mogoče razlagati kot Jezusovo potrditev, da je molitveno, kontemplativno življenje boljše in bolj vzvišeno od dejavnega. Ni dobro ločevati teh dveh služb, kajti obe se dopolnjujeta in izrecno izražata v drugi. Sv. Benedikt izrecno naroča: Moli in delaj!

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod, hvala, da me sprejemaš z Ljubeznijo takega, kot sem. Tudi ko tekam naokoli in želim biti glavni, gospodar vsega, kar počnem, ne da bi se ustavil in prisluhnil, me spomniš, da je najpomembnejše, da najprej prisluhnem Tebi, ki si večni navdih. Potem pa začnem delovati tam, kamor me kličeš, in tako, kot ti želiš.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak