1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen, kot je nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Naša imena so zapisana v nebesih – to naj bo vir našega veselja! Ni najpomembnejši uspeh, učinek. Najpomembnejše je to, da smo ljubljeni, da smo v odnosu s troedinim Bogom. In da to živimo v vseh odnosih – da si odpuščamo, si prisluhnemo, se dopolnjujemo, se gledamo skozi oči Očeta. Gospod, odpri me za tvoj pogled in vodi mojo pot tja, kjer me Ti potrebuješ.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Počasi začnem prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Luku 10,1-12.17-20

1 Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. 2 Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. 3 Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. 4 Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! 5 V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹ 6 In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. 7 V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. 8 V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. 9 Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ 10 V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite: 11 ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ 12 Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«

17 Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.« 18 In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. 19 Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. 20 Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Kaj mi, Gospod, poskušaš povedati po odnosih, v katerih sem? V kaj me še vabiš v teh odnosih?

− Gospod nas pošilja na en kos polja, ne na vse polje. Na kateri košček polja me pošiljaš to poletje, Gospod?

− Ko me, Gospod, pošiljaš na to pot, kaj naj opustim, da grem na pot lahko v zaupanju vate?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, sicer pa nadaljujem z osebno molitvijo

Ko je Jezus naročil sedemdesetim učencem, naj gredo med ljudi oznanjat Božje kraljestvo, jim je dal vizijo velikega polja, ki je pripravljeno za žetev. Pogosto je uporabljal to podobo, da bi predstavil prihod Božjega kraljestva. Žetev je sad mnogih prizadevanj in rasti − začenši s setvijo semen, nato z rastjo do zrelosti in nazadnje s pospravljanjem žita s polja.

Na podoben način se Božja beseda seje v srca dovzetnih moških in žensk, ki jo poslušajo in slišijo, jo sprejmejo z zaupanjem in poslušnostjo, nato pa njene sadove delijo z drugimi. Žetev, ki jo je imel Jezus v mislih, ni bila samo zbiranje izraelskega ljudstva, ampak vseh ljudstev (in narodov) sveta. Evangelist Janez poudarja, da je “Bog tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.” (Jn 3,16)

Prerok Izaija je že pred njim napovedal čas, ko bodo volkovi in jagnjeta živeli v miru (Iz 11,6 in 65,25). To se gotovo nanaša na drugi Kristusov prihod, ko bomo vsi združeni pod njegovim gospostvom, potem ko bo vzpostavil popolno vladavino Boga Očeta. Do takrat pa morajo učenci pričakovati nasprotovanje in preganjanje od tistih, ki ne želijo sprejeti evangelija.

Jezus nas je prišel osvobodit iz oblasti greha, satana in smrti. Mi pa smo povabljeni, da s hvaležnostjo in služenjem damo vse svoje moči in zmožnosti na razpolago vstalemu Kristusu, da bo lahko uresničil svoje poslanstvo.

Svojim učencem je dal navodila, kako naj opravljajo svojo službo. Naj hodijo iz kraja v kraj in služijo drugim brez zvijačnosti in prevar, polni nesebične ljubezni, miru in preprostosti. Vso pozornost naj namenijo oznanjevanju Božjega kraljestva in naj jih od tega nič ne odvrne. Potujejo naj z lahkoto. S seboj naj vzamejo le tisto, kar je nujno potrebno. Za seboj naj pustijo vse, kar bi jih motilo in oviralo pri njihovem oznanjevanju. Svojega dela ne smejo opravljati zaradi zaslužka, temveč zastonj, kakor so tudi dobili. “Uboštvo v duhu” osvobaja pohlepa in ukvarjanja s premoženjem ter naredi več prostora za troedinega Boga in njegovo dejavno ljubezen. Jezus Kristus želi, da bi bili njegovi učenci odvisni od njega in ne od sebe.

Svoja navodila zaključi z opozorilom: Če ljudje zavračajo Božje povabilo in njegovo besedo, potem si sami prikličejo obsodbo. Vsak je odgovoren zase. S tem, kako se odzovemo na njegovo besedo, pričujemo za troedinega Boga ali proti njemu.

Jezus prav tako jasno povedal, da je pravi vir našega veselja troedini Bog in samo on. Ne glede na okoliščine, v dobrih in slabih časih, v uspehu ali porazu, nam vedno zagotavlja zmago v Jezusu Kristusu (1 Kor 15,57). Ker smo njegovi učenci, sta nam bili dani duhovna oblast in moč za premagovanje del teme in zla (1 Jn 2,13-14). Želi delovati v vsakem od nas in po vsakem v svojo slavo in v izgradnjo Božjega kraljestva veselja, miru, pravičnosti, ljubezni in človeškega bratstva.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Slavim ga, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu, s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod, hvala za čas, ki ga lahko preživim s teboj, ko slišim tvoj glas, vidim tvojo vizijo, občutim tvojo bližino, okušam tvojo dobroto, vonjam sadove tvojega delovanja, zaznavam tvojo prisotnost na toliko nenavadnih in presenetljivih načinov! Gospod, hvala, da me vodiš tja, kjer me potrebuješ, in mi zagotavljaš, da je to dovolj. Hvala za mir, ki mi ga podarjaš.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu do mene in drugih ter o svojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak