Ignacij je bil prepričan, da lahko Bog govori z nami tudi preko naše domišljije oz. zmožnosti notranjega predstavljanja, skozi naše misli, spomine in podobe, z uporabo naših notranjih čutov. V ignacijanski tradiciji se takšna molitev imenuje kontemplacija. To je zelo aktiven način molitve, ki vključuje čute in želje, um in srce ter prebudi čustva, misli in hrepenenje.

Ignacijanska kontemplacija je namenjena predvsem celostnemu spoznavanju Jezusa, ko zremo njegovo življenje. Njega predstavljajo različne evangeljske pripovedi in po kontemplaciji postanejo ti dogodki navzoči tudi za nas. Ko si predstavljamo (vizualiziramo) tak dogodek, je to podobno, kot če bi snemali ‘film’ o njem. Pri tem moramo biti pozorni na različne podrobnosti: prizori, zvoki, okusi, vonji in vtisi dogodka. Prepustimo se zgodbi. Ne bodimo v skrbeh, če je naša domišljija preveč aktivna ali pa zelo pasivna, skromna. Na neki točki pa se potem sami postavimo v ta dogodek.

Zrenje evangeljskega dogodka ni preprosto spominjanje ali vračanje v preteklost. Po kontemplaciji nam Sveti Duh predstavi in ponavzoči skrivnost Jezusovega življenja na način, ki je za nas pomemben prav zdaj. Z uporabo predstavitvene zmožnosti globlje vstopimo v dogodek, tako da lahko Bog z nami komunicira na bolj oseben in neposreden način. Jezus Kristus je isti včeraj, danes in jutri. V moči Svetega Duha smo lahko deležni vsega, kar je Jezus naredil in živel takrat, ko se je učlovečil in živel svoje zemeljsko življenje.

Ko kontempliramo Jezusa, se on v nas vedno bolj uteleša, postaja živo navzoč in dejaven. V nas udejanja svoje odrešenjsko poslanstvo. Ozdravlja našo notranjo razdvojenost in nas dela celovite kot osebe in kot skupnost ter nas usposablja za naše poslanstvo: da smo njegove priče in da ga ponavzočujemo v našem času in prostoru.

Če se sprašujemo, ali ni šla naša domišljija “predaleč”, si vzemimo čas za razločevanje svoje molitve. Kam nas vodijo naše predstave: bližje k Bogu ali nas od njega oddaljujejo? Nam naša domišljija prinaša tolažbo ali potrtost?

Nekateri menijo, da je kontemplacija težka oz. zahtevna oblika molitve. Ne morejo si dogodka predstavljati, lahko pa imajo nekaj intuicije ali notranjih reakcij nanj. Morda se jim zdi pomembneje slišati zgodbo, kot da jo vizualizirajo. Predvsem bodimo velikodušni v molitvi. Molimo tako, kot lahko, ne delajmo nič na silo. Bodimo prepričani, da bo Bog našel pot do nas in nam spregovoril preko našega spomina, razumevanja, razuma, čustev ali domišljije (Kevin O’Brien, SJ).

Potek kontemplacije

Z domišljijo se lahko vživimo v Jezusovo življenje in delovanje. Čeprav je za nas dogodek preteklost, je v Bogu zdaj navzoč in prisoten ter deluje, ko stopimo vanj z vsemi svojimi duševnimi sposobnostmi in močjo Svetega Duha. Ko si ga v domišljiji predstavljamo, postanemo že navzoči: slišimo, vidimo, občutimo. Tako postanemo udeleženi v samem dogajanju. Jezusu dovolimo, da se nam približa, nam kaj reče, se nas dotakne. Lahko mu tudi pomagamo itd.

S pomočjo domišljije si živo predstavimo ali ponazorimo neko stvar, dogodek, osebe ali srečanje, se pravi, da ustvarimo prostor (oder – sceno) dogajanja, in sicer tako živo, da postane pred nami oprijemljiv in nazoren, nas pritegne vase in deluje na nas. Ko smo to naredili, se skušamo čimbolj vživeti v osebe, ki so v tem prostoru navzoče. Najprej jih gledamo, kako so oblečene in kako izgledajo, kako se obnašajo … Potem jih poslušamo, kaj govorijo, nato jih pozorno opazujemo, kaj delajo. Počasi začutimo, da smo vedno globlje v dogajanju, da se dotika nas. Ko nas potegne vase, začnemo tako rekoč okušati, celo vonjati, kar se dogaja v medsebojnih odnosih. In včasih tako močno, kot da ni preteklosti in prihodnosti, da se vse to dogaja zdaj in tukaj.

Na ta način vstopimo v notranje doživljanje in izkustvo različnih ljudi. Občutimo, kaj doživlja hromi, ko se ga Jezus dotakne. Občutimo Marijino radost pri srečanju z Elizabeto; njeno žalost, ko Jezus zadnjič odhaja iz Nazareta. Doživimo Jezusovo veselje nad otroki, ki plezajo po njem. Postanemo žalostni, ko vidimo, kako Jezus trpi na Oljski gori, kaj vse delajo z njim Pilat, vojaki, veliki duhovniki, učenci … Nismo le nemi gledalci, temveč zares stopimo v to dogajanje. V Betlehemu pustimo, da nam Marija poda dete Jezusa v naše naročje. Pogovarjamo se z ljudmi, z Marijo, Jožefom, apostoli in Jezusom. Pustimo, da nas oni nagovorijo. Dotikamo se krajev in ljudi in dopustimo, da se nas tudi oni dotaknejo. Iz njegovih rok prejemamo kruh, poljubljamo njegove noge kot Magdalena, smo z njim pod križem, po vstajenju …

Takšna molitev je doživeta, presega razmišljanje, ostane v spominu kot resničen dogodek. Osveži naše čute in poglobi našo ljubezen do Boga, do Jezusa. Človek dolgo časa nosi s seboj spomin na kakšno gesto ali živi prizor. In prav kontemplacija je tista, ki nas spreminja, vzpostavlja globoke odnose, nas notranje bogati. Omogoča nam oblikovati naše notranje drže in razpoloženja ter nam pomaga vstopati v oseben in pristen odnos.

Namen kontemplacije evangelijev

Temeljni namen je, da bi spoznali živega Gospoda Jezusa. Tu se še enkrat izkaže modrost Ignacija Lojolskega kot duhovnega  spremljevalca. Pred sleherno kontemplacijo evangeljskih dogodkov udeleženci njegovih duhovnih vaj molijo za tisto, kar želijo: »Da bi notranje poznal svojega Gospoda, ki je zame postal človek, da bi ga lahko bolj ljubil in mu sledil.« Njihova temeljna želja ni, da bi bolje spoznali svetopisemsko besedilo. Predvsem si želijo spoznati in ljubiti Jezusa. Zato je pomembno, da si pri refleksiji vedno znova postavljamo vprašanje: »Kakšen je Gospod?« (Barry in Connolly).

Kljub preprostosti ignacijanske kontemplacije je mnogo ljudi, ki podcenjujejo svojo domišljijo, da bi iskali to vrsto molitve. Domišljija je sposobnost, ki je tako potrebna pri naši dejavnosti kot razum, in jo ima vsak. Domišljija nam omogoči, da vstopimo na globljo raven nas samih, kot se je normalno zavedamo. Podobno je lahko domišljija v kontemplaciji sredstvo Božjega sporočanja globljih resničnosti v nas.

Možno je, da bomo imeli težave s predstavljanjem in domišljijo, ker je neposlušna in neukrotljiva. Zelo hitro se namreč lahko spremeni v fantaziranje. Zato jo znotraj okvira kontemplacije vzgajamo tako, da jo osredotočimo na cilj: da bi bolje spoznali Boga in vzljubili Jezusa ter hodili za njim.

Kakor pri vsaki molitvi tako je tudi pri kontemplaciji potrebno, da se ji prepustimo. Nagnjeni smo k temu, da misli stalno kontroliramo, da bi prišli do želenega rezultata. Prepustimo se domišljiji, da deluje spontano, tako da so slike resnično dane. Tedaj imajo kvaliteto, ki se razlikuje od sanjarjenja. Domneva vsake vaje je, da Sveti Duh uporabi našo domišljijo, v katero vstopa, da govori našemu srcu, kadar se odpovemo kontroli.

Tega molitvenega načina ne uporabljamo le za svetopisemske dogodke, temveč za vse, kar je v našem življenju že preteklo, kajti vse preteklo je v Božjih očeh globoko prisotno in se ni ničesar zgubilo, pa čeprav se tega več ne zavedamo.

Uporaba petih čutov

Po prošnji za pomoč Svetega Duha se najprej vprašamo: Kaj vidim? Ker gre za domišljijski, notranji pogled, smo svobodni v svojem predstavljanju kraja, stvari in oseb. Eno je brati evangeljsko zgodbo in slišati besede. Povsem nekaj drugega pa je, če si to predstavljamo, če to vidimo s svojim notranjim očesom. Tako lahko dobimo povsem nov pogled na Jezusovo človeško in Božjo naravo, ki nam ga branje knjige ali poslušanje pridige ne moreta dati.

Potem se vprašamo: Kaj slišim? Z domišljijskim sluhom začenjamo pozorneje vstopati v prizor. Nato so še vprašanja: Kaj voham? Kaj čutim? Kaj okušam? S temi čuti postopoma vstopamo vedno globlje v prizor.

Vse, kar Ignacij svetuje, je, da si poskušamo predstavljati ‒ kolikor moremo ‒ kakšne bi stvari lahko bile. Ker poskušamo vstopiti v ta prizor, da srečamo Boga, zaupajmo, da nam bo On pomagal pri tej molitvi. Ko uporabimo vse svoje čute in si predstavljamo kraj in osebe, je prizor pripravljen. Na tej točki lahko samo pustimo, da se prizor odvija v naših mislih skupaj z nami v moči Svetega Duha, kot da smo njegov sestavni del. Naj se zgodba odigra v naši domišljiji, pri čemer poskušamo sami čim manj presojati. Pustimo, da nas potegne k vsemu, kar se nam zdi najprivlačnejše ali zanimivo. Ne poskušajmo soditi, kaj je primerno ali neprimerno ali narobe. Ko smo v kontemplaciji, dovolimo Bogu, da nas vodi skozi našo domišljijo (James Martin).

Literatura:

Barry, William A. in William J. Connolly. 2006. Duhovno spremljanje. Maribor: Slomškova založba.

Martin, James. 2013. Duhovnost za vsak dan. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba.

Platovnjak, Ivan in Jože Roblek. 2005. Moliti s telesom, dušo in duhom. Ljubljana: Župnijski urad Dravlje.

Ivan Platovnjak

Ljubljana, 2022