V skupini petih udeleženk sem v treh mesecih vsak drugi teden našla varen prostor, kjer je bilo mogoče izraziti bolečino zaradi smrti drage osebe (spomladi letos mi je po težki bolezni umrl oče). Ta občutek varnosti, zasebnosti in sprejetosti v tej skupini je bilo nekaj najbolj dobrodejnega v celotnem procesu žalovanja.

Zame je bilo izredno pomembno biti slišan in tudi sam poslušati s spoštovanjem in empatijo druge, ki so na isti poti. Brez sodbe, ohranjajoč držo sprejemanja in izročanja Gospodu. Vsaka zgodba me je po svoje nagovorila, s svojo iskrenostjo in enkratnostjo, tako da bom vse nove sestre v Kristusu nosila v svojem srcu tudi v prihodnje.

Skoraj začudila me je nevidna vez, ki se je v teh tednih spletla med nami, čeprav smo prihajale iz različnih koncev Slovenije in z zelo različnimi izgubami.

V spominu mi ostajajo besede iz besedila, v gradivu, ki smo ga vsakih štirinajst dni dobile za pripravo na srečanje: »Ostanite navzoči v zgodbi svojega žalovanja, ne bežite od svojih občutkov, ker vas nekje drugje počakajo na drug način …«

Moja izkušnja iz vsakdanjega tempa pa je ta, da časa in prostora za žalovanje preprosto ni. To je tabu tema, izrinjena skorajda iz zavesti ljudi. Dokler se, seveda, vsak slej ko prej z njo ne sreča. Ta skupina mi je glede tega zelo pomagala in z lažjim srcem nadaljujem svojo pot.

»Memento mori« naj bi bila stvar srednjega veka, vendar se z minevanjem, odhajanjem in smrtjo srečujemo vsak dan in ni vseeno, kako živimo, sploh, če se tega zavedamo.

Sama sem, sploh v zadnjem letu očetove hude bolezni, trpljenja in počasnega poslavljanja imela občutek oz. izkušnjo, da človek nima »pravice« biti žalosten. Da se sprejema samo nasmejane, vesele ljudi, ki »dobro izgledajo« in so polni optimističnih načrtov za prihodnost, vsaj za dobro potovanje.

Pa vendar imata tudi žalost in trpljenje svojo vrednost in mesto v življenju. Kot kristjanka verjamem, da nas je Kristus odrešil s svojim trpljenjem in smrtjo na križu, s tem, da je vso našo grešnost in nepopolnost vzel nase. Veselje vstajenja sledi smrti, brez trpljenja in smrti tudi ne bi bilo vstajenja in upanja na našo srečno večnost v skupnosti z našimi pokojnimi, ki so že pred nami odšli v večnost.

Zaupam, da se Bogu darovano trpljenje in bolečina preobrazita v nekaj dobrega tudi za druge, tudi prav ta bolečina, ki jo doživljamo ob smrti ljubljene osebe. Tudi bolečina je enakovreden del življenja in ga gradi na svoj poseben način.

V pomoč mi je obuditev spomina na lepe trenutke z očetom in bodo ostali z menoj, dokler se ne srečamo spet v večnosti pri Gospodu.

Program za žalujoče mi je pomagal pri odpuščanju in spravi glede mojega očeta ter k močnejšemu zavedanju, da ostajamo tudi po smrti duhovno povezani z ljubljenimi ljudmi, ki so umrli pred nami. Pri vsem tem pa je izjemno pomembno duhovno spremljanje duhovnika.

Iskrena hvala voditelju za spoštljivo, umirjeno in očetovsko spremljanje mojih pripovedovanj, za podajanje osnovnih smernic za proces žalovanja. Hvala za povezanost v molitvi in za vsa navodila glede srečanj ter možnosti udeležbe tudi preko zooma, kadar nisem mogla priti v živo.

Z vsemi, s katerimi sem bila na teh srečanjih, bom vsaj v molitvi tudi v prihodnje.

Gospa, ki je izgubila svojega očeta

Foto: Canva