Podarjena nam je adventna sobota, da bi bili ob Mariji. Prosimo jo, naj nam kot Mati pripoveduje o svojem Sinu, o vsem, kar je lepega in dobrega doživela ob njem. Toda ne ostanimo le pri tem. Pripovedujmo tudi mi Mariji, kaj smo lepega in dobrega doživeli ob naši ljubljeni osebi, ki nam je umrla. Gotovo nam bo z veseljem prisluhnila in nam omogočila, da se bodo naši spomini še bolj povezali z Njo, s katero je zdaj naša ljubljena oseba v Bogu. Vzemimo si čas tudi za kakšen sprehod po snegu in skupaj z Marijo, Jezusom in vašo ljubljeno osebo, ki je sedaj z njima in vami, ter okušajmo lepoto zimske idile. p. Ivan (12. 12. 2021)

“Svoja pota, Gospod, mi pokaži in svojih steza me nauči!” (Ps 25) S to prošnjo prihaja starozavezni molivec psalmov pred Boga in nas vabi, da se mu pridružimo. S to prošnjo prihaja predenj tudi vsa Katoliška cerkev, ki je združena ob tem psalmu pri slavljenju Troedinega Boga in zavedanju, da smo vsi izbrano Božje ljudstvo. Poklicani smo, da živimo Kristusa, njegov sinovski odnos do Očeta in bratski do vseh ljudi, saj je vsakdo Božji otrok. Naj nam bo dana notranja tolažba v zavedanju povezanosti v Kristusu, tako živih kot umrlih v Njem. p. Ivan (13. 12. 2021)

Jezus je rekel farizejem in pismoukom, ki so bili prepričani, kako so pravični, da bodo cestninarji, prešuštnice in drugi javni grešniki pred njimi v Božjem kraljestvu, ker so se prej pokesali svojih grehov (Mt 21,28-32). Prosimo Svetega Duha, naj nam podari milost, da bomo videli svoje grehe in se jih iz vsega srca pokesali, se jih spovedali, prosili za odpuščanje in ga s hvaležnostjo sprejeli. Naj nam bo dano zavedanje, da je Bog neizmerno usmiljen ter da so bili naši dragi rajni gotovo tega deležni in so tudi nam vse odpustili. p. Ivan (14. 12. 2021)

Ko je Janez Krstnik v ječi doživljal stiske, se je začel spraševati, ali je Jezus resnično pravi Odrešenik. Začeli so se mu pojavljati dvomi, kajti Jezus je bil drugačen, kot si ga je predstavljal. K njemu je poslal svoja učenca, da ga vprašata, če je res pravi (Lk 7). Tudi v nas so se lahko pojavili različni dvomi, ko smo izgubili ljubljeno osebo in ob tem doživeli mnoge stiske in bolečine. Prosimo Svetega Duha, naj nam odpre oči vere, da bomo zmogli videti in verjeti, da so Jezusove obljube kljub temu resnične in da se uresničujejo v nas in med nami. p. Ivan (15. 12. 2021)

Z večno ljubeznijo se te usmilim, nam po Izaiju govori naš Bog (Iz 54,8-10). Psalmist pa nas s svojo molitvijo vabi, da bi se prepustili tej ljubezni, da nas tako kot njega potegne iz podzemlja stisk, žalovanja in nas odpre za upanje, ki nam ga daje vera vanj (Ps 31). Prosimo Svetega Duha, naj nam pomaga videti to večno Božjo ljubezen v našem življenju, tudi v času našega žalovanja. Naj nam bo dano, da bomo poleg Boga našli še koga, ki nam bo prisluhnil in nas sprejel z vsem, kar čutimo v sebi. p. Ivan (16. 12. 2021)

S prvim dnevom božične osemdnevnice se začenjamo še bolj zavestno pripravljati na praznovanje Jezusovega rojstva. V prvem dnevu poslušamo Jezusov rodovnik (Mt 1). Spomnimo se tudi svojega rodovnika po mamini in očetovi strani. Zahvaljujmo se Bogu za vse svoje prednike, saj nam je po njih dal milost, da lahko živimo in sedaj udejanjamo z njegovo pomočjo življenje v ljubezni, ki jo po svojem Duhu izliva v naša srca. Molimo zanje in se jim priporočimo, da bi nam izprosili tisto, kar potrebujemo, da bomo lahko izpolnili svoje poslanstvo na svetu, kot so ga tudi naši dragi rajni. p. Ivan (16. 12. 2021)

Ko je Jožef videl, da je Marija noseča, čeprav ni bil z njo, je ni želel osramotiti, temveč jo le skrivaj odsloviti. Ko je o tem premišljeval tudi v molitvi kot pravi Izraelec, mu je bilo v sanjah razodeto, kaj se ji je zgodilo. V poslušnosti Bogu je sprejel razlago (Mt 1,18-24). Pojdimo tudi mi s stiskami skupaj s sv. Jožefom pred Boga in ga prosimo, naj nam pomaga doumeti, kaj nam želi povedati po smrti naših dragih in kako je v tem navzoča njegova ljubezen. p. Ivan (18. 12. 2021)

Ko je Marija obiskala Elizabeto, se je radostna spraševala: “Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?” (Lk 1,39-45) Zdaj je Marija večno skupaj s troedinim Bogom, v katerem živijo tudi naši dragi rajni, in tudi z nami. Naj nam bo dano zaznavati to njeno bližino in po njeni priprošnji tudi bližino naših dragih rajnih v Bogu, v katerem vsi živimo in smo (Apd 17,28). Naj nam bo danes dano okušanje milosti obiskov, ki jih bomo dobili, ali pa jih bomo  podarili drugim, če bomo zmogli. p. Ivan (19. 12. 2021)

Danes nam je poklonjen praznik Jezusovega rojstva! Naj bi bil poln veselja! Toda, ali se smemo radovati, saj v sebi čutimo praznino, ker naše ljubljene osebe ni z nami? Vsak sme žalovati in tudi praznovati. Jezus se je rodil pred “2021” leti in po 33. letih umrl križan, vstal od mrtvih in sedaj večno živi.  Z nami je ne samo v spominjanju, temveč še bolj resnično kot zrak, ki ga dihamo, zato se smemo zdaj veseliti. Zaradi tega je ta dan radostni praznik Bližine, Boga, nam omogoča, da so po njem in v njem z nami tudi naši dragi rajni. Naj nam bo dano vsaj nekaj tihe radosti v vsem, kar čutimo. Nismo sami. p. Ivan (25. 12. 2021)

Na praznik svete družine zremo Jezusa, Marijo in Jožefa. Zahvaljujemo se Bogu zanjo, v njej je Jezus rastel in postal to, kar je kot pravi človek. Zahvaljujmo se tudi za svojo izvorno družino, po kateri nam je dal življenje in možnost, da smo odrasli in zaživeli svoje poslanstvo. Prosimo tudi za milost, da bi se v Cerkvi nikoli ne pozabilo na družine v žalovanju in da bi se jim omogočilo čim več tistega, kar potrebujejo v tem času. p. Ivan (26. 12. 2021)

Evangelist Janez je zapisal: Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo s svojimi očmi videli, kar so naše roke otipale, to vam izpričujemo in oznanjamo (1 Jn 1,1-4). Janez nam na ta način zagotavlja, da je to, kar verujemo o Jezusu, povsem resnično, kot je resnično njegovo življenje.  Sam ga je skupaj z drugimi izkusil. Naj nam bo dana duhovna tolažbo v gotovosti vere, ki jo smemo živeti in deliti drug z drugim ter se tako podpirati tudi v največjih stiskah življenja. p. Ivan (27. 12. 2021)

Ob godu sv. nedolžnih otrok se v molitvi zavejmo tudi neizmerne bolečine staršev in sorodnikov, pa tudi Boga. Bog Oče je skupaj s Sinom vzel nase težo bolečine in groze in jo nosi z vsakim človekom, da bi ne obupal, temveč odkril, da je ljubezen in življenje v Njem večno, in da ni nihče nikoli sam v tem, kar doživlja. Spomnimo se v molitvi vseh žalujočih, ki so pogosto sami v svoji neizmerni bolečini, da bi jim zmogli nuditi varen prostor, kjer bodo slišani in sprejeti z vsem, kar doživljajo. Naj nam bo dano zavedanje, da nismo sami in da nismo breme za druge, temveč priložnost, da nam pokažejo čutečo ljubezen. p. Ivan (28. 12. 2021)

Evangelist Luka poroča, kako je starček Simeon srečal dete Jezusa, ki so ga starši darovali v templju. Prepoznal ga je in slavil Boga zanj.  (Lk 2,22-35). Vse to mu je bilo dano in omogočeno zaradi milosti Svetega Duha, ki mu je bila podarjena, in njegovega sodelovanja z njim. Priporočajmo se zato Svetemu Duhu, kajti le po njegovi milosti in poslušnosti njemu bomo tudi mi zmogli videti in prepoznati, kar Bog dela za nas in želi delati po nas. p. Ivan (29. 12. 2021)

Evangelist Luka poroča o ovdoveli prerokinji Ani, ki ji je mož umrl po sedmih letih zakona (Lk 2,36-40). Tudi v današnjem času je veliko ovdovelih med nami. Bog ne pozabi nanje in nas vabi, da prosimo Svetega Duha, naj nas spomni in uči, kako jim želi biti blizu tudi po nas, ki smo njihovi bratje/sestre v Kristusu. Predvsem naj nam pomaga, da bi jih zmogli poslušati in sprejeti v vsem, kar doživljajo. Ko smo sami v žalovanju, smo lahko prav zato drugim v takšno oporo, ki jo po drugih Bog ne more dati. p. Ivan (30. 12. 2021)

Na zadnji dan v letu je prav, da se ustavimo za morda pol ure in se zavemo vsaj nekaterih dobrih in lepih stvari, ki smo jih bili deležni kljub vsem stiskam in bolečinam. Za vse se zahvalimo Bogu in tudi ljudem, po katerih nam je to podaril. Zahvalimo se Bogu za moč, da smo mogli preživeti bolečino ločitve od ljubljenih oseb ter odkriti, kako nas Bog nikoli ne pusti samih in kako so na nov način z nami. Odnos se je spremenil, ne pa uničil. p. Ivan (31. 12. 2021)

Prebudili smo se v novo jutro, ki pa je tudi začetek novega leta. Žal,  brez konkretne navzočnosti ljubljene osebe, ki je umrla. Bolečina te odsotnosti ostaja. Dana pa nam je tudi možnost, da ne gledamo samo to, kar smo izgubili, temveč tudi to, kar nam je podarjeno po Bogu in umrlih, ki živijo v njem. Še živimo in zato lahko na nov način izrazimo ljubezen do naših dragih pokojnih, pa tudi do tistih, ki so ob nas in hrepenijo po dobrotljivem pogledu, besedi potrditve, pozornem poslušanju, sočutni bližini, usmiljeni potrpežljivosti in marsičem drugim, kar jim omogoča, da zmorejo živeti in ne životariti. p. Ivan (1. 1. 2022)

Evangelist Janez je zapisal, da je bila na začetku vsega Beseda − Kristus, po kateri je vse nastalo (Jn 1). Zavejmo se, kako pomembna je vsaka naša beseda, ki jo premišljujemo in izgovorimo. Beseda ustvarja odnose  med nami, nas poveže ali pa ločuje, izgrajuje ali podira, poboža ali rani … Prosimo Svetega Duha, naj nas vedno spomni na besede, ki prinašajo Življenje, in nam pomaga, da jih bomo prav izbrali, premišljevali in izgovarjali. p. Ivan (2. 1. 2022)

Jezuitje še posebej slavimo presveto Jezusovo ime, saj smo po njem imenovani – Družba Jezusova. Njegovo ime pomeni “Bog rešuje”. Ko slavimo njegovo ime, se spominjamo vsega njegovega življenja in delovanja, po katerem smo odrešeni in se je v polnosti razodelo, kako smo neizmerno ljubljeni, kako je v njem odpuščanje, svoboda in večno življenje, kako v njem večno živijo naši dragi rajni. Naj bo danes v nas hvaležnost, da ga poznamo, da smemo verovati vanj, da smo po njem vedno živo povezani z našimi rajnimi, da prav vsi kristjani nosimo tudi njegovo mesijansko ime Kristus, še več, da v nas živi in želi biti po nas dejavno navzoč sredi sveta, kjer živimo. p. Ivan (3. 1. 2022)