1. Uvod

Deset let se v svojem pastoralnem delovanju v Ignacijem domu duhovnosti v Ljubljani kot duhovnik in jezuit posvečam tudi žalujočim (Platovnjak 2019, 144−146). Čeprav sem bil pred tem kot škofijski duhovnik na različnih župnijah in imel veliko pogrebov, sem se zelo malo zavedal, kaj mnogi doživljajo ob smrti ljubljene osebe, pri slovesu od nje, ob pogrebu in prve mesece po njem,  nekateri tudi več let. Bil sem z žalujočimi, toda nisem jih slišal in zaznal vso neizmernost bolečine, ki so jo doživljali tudi zato, ker pogosto niso bili slišani in sprejeti v njej. Ko sem jih zadnja leta vedno bolj celostno poslušal, sem spoznal, da mnogi doživljajo stiske, ker se od njih pričakuje, da kot kristjani, ki verujejo v Kristusovo vstajenje in posmrtno življenje, ne smejo žalovati. Seveda to ne velja v času smrti, pogreba in prvi mesec po njem. Toda potem, tako se mnogim zdi, bi že morali zaživeti, kot da se ni nič zgodilo. Če še kdo kar naprej žaluje, ga marsikdaj drugi kristjani čudno gledajo. Prav tako mnogi doživljajo, da duhovniki in verniki, s katerimi so pri sveti maši ali v različnih župnijskih skupinah, ne najdejo več časa zanje, da bi jim prisluhnili in dali možnost, da izrazijo vsa svoja različna občutja in misli. Pogosto jim bolečino žalovanja pomnožuje dejstvo, da nimajo nikogar, s komer bi lahko delili, kar nosijo v sebi, ne da bi imeli občutek, da tega človeka bremenijo ali pa da je brez globokega in pristnega sočutja z njimi. Počutijo se podobno kot bolnik iz Betesde, ki ni imel nobenega človeka, ki bi ga dal v kopel (Jn 5, 7), ali pa kot gobavci, ki so se jih vsi izogibali (Lk 5, 12-16; 4 Mz 5, 1).

Kaj naredi oz. kaj lahko naredi Cerkev v svojem pastoralnem delovanju za žalujoče, da bi bilo čim manj tistih, ki bodo doživljali takšne ali podobne stiske? Kaj lahko stori vsak kristjan, da bodo žalujoči dobili takšno pomoč, ki jo potrebujejo?

Čeprav je kar precej cerkvenih dokumentov, ki se posvečajo laikom, družini, trpečim in bolnim, je tema o žalovanju tabu tudi zanje. Prvi cerkveni dokument[2], ki o tem spregovori vsaj v nekaj točkah, je posinodalna spodbuda papeža Frančiška Radost ljubezni (2016, 253−258).[3] Med pastoralnimi smernicami, ki jih daje papež Frančišek, da bi razvili nove metode spremljanja zakoncev in družin na podlagi sinodalnih razprav, spregovori na koncu še o pastorali žalujočih pod naslovom Ko družino prizadene smrt (6.11): »Včasih družino prizadene smrt ljubljene osebe. Tedaj moramo ponuditi luč vere in spremljati družine, ki v teh trenutkih trpijo. Ko bi zapustili družino takrat, ko jo je prizadela smrt, bi to bilo veliko pomanjkanje usmiljenja in bi pomenilo, da smo zamudili veliko pastoralno priložnost. Taka drža nam lahko zapre vrata za vsako drugo možnost evangelizacije.« (Frančišek 2016, 253).

S tem papež postavi pastoralo žalujočih tako rekoč na prvo mesto, saj jasno pove, da če zamudimo to veliko priložnost, ko je družina v stiski zaradi smrti ljubljene osebe, se nam tako zaprejo vrata »za vsako drugo možnost evangelizacije«. Neverjeten uvid in spodbuda, da premislimo naše pastoralno delovanje za žalujoče.[4]

V pričujočem članku želimo pokazati, kako tudi kristjani, ki osebno in skupaj verujemo v vstajenje mrtvih in njihovo večno življenje, smemo žalovati kot vsak človek na telesni, čustveni, miselni, socialni in duhovni ravni. Vera ne odvzame procesa žalovanja, lahko pa pomaga, da nas žalost ne zaduši, ampak se postopoma spreminja v upanje, ki ga podarja vstali Kristus.

2. Pomoč Katoliške cerkve žalujočim s krščanskim pogrebnim obredom

Kristjani vsako nedeljo in ob slovesnih praznikih pri obhajanju svete maše izpovedujemo v Nicejsko-carigrajski veroizpovedi: »Pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku.« Na ta način ozaveščamo, da naše stalno bivališče ni tukaj na zemlji, temveč v nebesih, in da je smrt sestavni del našega življenjskega potovanja v večno združitev s troedinim Bogom v občestvu z vsemi svetimi brati in sestrami (Flp 3, 12-21). Izpovedujemo tudi vero v Jezusa Kristusa, ki je postal pravi človek, da bi delil z nami vso pot našega življenja. S svojim življenjem in delovanjem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem nas je odrešil sužnosti zla, greha in smrti. Kdor vanj veruje in je prerojen po zakramentu krsta v novo življenje v Kristusu, okrepljen z drugimi zakramenti in se trudi živeti v duhu evangelija, je po njem deležen njegovega odrešenja in večnega življenja. Ustanovil je Cerkev, občestvo njegovih bratov in sester, da bi po njej lahko bil z vsakim človekom od začetka do konca življenja na zemlji in vso večnost. Zato Cerkev od vsega začetka nudi Kristusovo odrešenjsko bližino in pomoč tudi umirajočim in njihovim svojcem ter pokojne pospremi na poti v večno življenje (SŠK 2016).

Pogrebno bogoslužje, ki ga Cerkev nudi, »ni samo izročitev telesa rajnega v kraj zadnjega počitka, v pričakovanju vstajenja od mrtvih, ampak je namenjeno tudi tolažbi svojcev in krščanske skupnosti ter izraža krščansko upanje v večno življenje.« (SŠK 2019, 4) Žalujoče tolaži z izbrano Božjo besedo, ki je »še posebno pomembna in ozdravljajoča v soočanju s smrtjo in s slovesom od naših najdražjih« (Krajnc 2010, 395), ter z evharistično zahvalno in spravno daritvijo. Zakramentalno ponavzočenje Kristusove smrti in vstajenja, v katerega je pokojni veroval, in v katerem sedaj živi in bo vstal poslednji dan, je pravzaprav središče krščanskega pogreba (Krščanski pogreb 2006, 1 [predhodna navodila]).

Krščanski pogrebni obred zelo jasno izraža velikonočno naravo krščanske smrti (KKC 1684; Roszak 2016, 215). Vključuje branje Božje besede, obhajanje evharistije in obrede (vigilijo, slovo od doma ali vežice, sprevod in ob grobu) z molitvami in mnogimi simboli. Na ta način kristjani izpovedujemo vero v Kristusovo velikonočno skrivnost, svoje upanje v večno življenje, izkazujemo dolžno spoštovanje telesom rajnih, ki so bila svetišče Svetega Duha, in smo deležni tolažbe po Svetem Duhu Tolažniku. »Da ne bi posamezni obredi izzveneli zgolj s pogledom na večnost, čeprav je to temeljni poudarek slehernega pogrebnega obreda, so v obrede vključene tudi zahvale Bogu za vse tisto, kar je pokojnik dobrega storil za družino, za župnijo in za družbo.« (Krajnc 2010, 410).

Cerkev s pogrebnim obredom priporoča umrle Božji usmiljeni ljubezni in prosi za odpuščanje njihovih grehov. S praznovanjem evharistične daritve potrjuje in izraža združitev Cerkve na zemlji z nebeško Cerkvijo v velikem občestvu svetih bratov in sester. Čeprav so mrtvi ločeni od živih, so še vedno eno s skupnostjo vernikov na zemlji in so deležni sadov njihovih molitev in prošenj. S tem obredom kristjani sprejmemo ločitev in pokojne izročimo Bogu. Na ta način priznavamo duhovno vez, ki še obstaja med živimi in mrtvimi, in izpovedujemo vero, da bodo vsi vstali in se zbrali v novih nebesih in novi zemlji, kjer smrti ne bo več (Krščanski pogreb 2006, 1 [predhodna navodila]). Smrt ni konec, temveč samo pretrga vezi, ki so bile stkane v življenju. Odnosi se ne uničijo, temveč samo spremenijo, kot se tudi življenje ne uniči, temveč le spremeni (Osredkar 2020, 83−86). Z obhajanjem evharistije se tako skupnost vernih, zlati pa pokojnikova družina, »uči živeti v občestvu s tistim, ‘ki je zaspal v Gospodu’, ko v svetem obhajilu prejme telo Jezusa Kristusa, čigar živi ud je rajni, in ko moli nato zanj in z njim (KKC 1689)« (Krajnc 2010, 396).

Kristjani z obhajanjem pogrebnega obreda častimo Boga, ga slavimo in se mu zahvaljujemo za dar življenja, ki je bilo podarjeno pokojnemu in se zdaj vrača k njemu, ki je njegov Stvarnik in izvor ter upanje vseh, ki vanj verujejo. Hkrati pa se k njemu obračamo s prošnjami, da podari pokojnemu, kar zdaj najbolj potrebuje, ter vsem žalujočim tolažbo, ki jo more samo on podariti (Krščanski pogreb 2006, 8. 10−11).

Pogrebni obred se pogosto zaključuje z obredom pri grobu, če je bila sveta maša pred tem. Izročitev pokojnega v grob je gotovo najtežji trenutek za njegove svojce, zato Cerkev v tem trenutku nudi izbrane besede upanja in tolažbe. Voditelj blagoslovi grob z blagoslovljeno vodo in z molitvijo. Tolažeče je zavedanje, da pomeni biti izročen v blagoslovljen grob biti izročen Gospodu in mu vzklikati: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo!« (Ps 31, 6a; Lk 23, 46) Krščanski pokop je izročanje pokojnika po Kristusu v Stvarnikov in Očetov objem (SŠK 2019, 3; Krajnc 2010, 398−399). Voditelj sklene obred s sklepno molitvijo, s katero pokojnega priporoči Bogu in prosi, »naj Bog pokojnika pridruži svojemu kraljestvu, žalujoče pa potolaži z upanjem na ponovno snidenje s pokojnikom v nebeški slavi« (Krajnc 2010, 400).

Še posebej je za vse sorodnike pokojnega težak čas takoj po smrti ljubljene osebe. Pogosto je zelo odvisen od načina nastopa smrti, toda gotovo je vedno bolj ali manj poln zmede, žalosti, srčne bolečine ter različnih drugih čustev in mnogoterih nasprotujočih  misli. Zato se v pogrebni obred vključuje tudi možnost vigilije, bedenja ob pokojnem (Krščanski pogreb 2006, 45−53), ki omogoča čas spominjanja in ubesedenja njegovega življenja. Zgodbe o njem omogočajo žalujočim govoriti o pokojniku v preteklem času. Tako začnejo ločevati spomine od sedanje resničnosti. Na ta način želi Cerkev nežno spremljati žalujoče v njihovem soočenju z dejstvom smrti in hromeče žalosti zaradi tega (Larson-Miller 1993, 273).

Cerkev se zaveda pomembnosti tega časa za svojce pokojnih in celotne krščanske skupnosti, zato spodbuja duhovnika, naj se »skrbno in ljubeznivo ozira ne le na osebo vsakega rajnega in na okoliščine njegove smrti, ampak tudi na njegove domače, na njihovo žalost in na potrebe njihovega krščanskega življenja« (Krščanski pogreb 2006, 18 [predhodna navodila]). Potrebnost posebne pozornosti do žalujočih poudarjajo tudi slovenski škofje v pastoralnih smernicah (SŠK 2019, 9): »Ob smrti naj duhovniki ali drugi pastoralni sodelavci tolažijo svojce s spominjanjem na rajnega; ob pogovoru za pogrebni obred pa naj duhovnik povabi žalujoče svojce k prejemu zakramenta svete spovedi in evharistije, saj sta to zakramenta tolažbe.«

Vsekakor je vidna v pogrebnem obredu velika pozornost do žalujočih. Toda ta je omejena samo na čas slovesa od pokojnega in pogreba. Običajno se potem obhaja osmi dan po pogrebu sveta maša za pokojne in prav tako trideseti dan. S tem pa se tako rekoč konča običajno pastoralno delo Cerkve z žalujočimi. Naprej morajo sami.

3. Stiske žalujočih kristjanov

Gotovo je kristjanom, ki so zaradi smrti izgubili svoje drage, v veliko pomoč vera in obredi ob pogrebu, ki jim jih nudi Cerkev. To so potrdile izpovedi mnogih žalujočih, ki sem jih spremljal. Pozitiven vpliv vere kot vir sprejemanja, okrevanja in rasti izpričujejo marsikatere raziskave, ki so narejene na tem področju (Pargament in Raiya 2007¸ Reynolds 2017).

Vsak kristjan zmore bolj ali manj verjeti v Kristusovo vstajenje in večno življenje v njem. Toda tudi tisti, ki globoko in trdno verujejo, da so njihovi pokojni po smrti združeni s Kristusom in so srečni v objemu večne ljubezni troedinega Boga, doživljajo težke stiske. V sebi namreč čutijo razklanost med vero v vse, kar jim govori, in njihovo neizmerno željo, da bi pokojni bili z njimi še vedno fizično navzoči. To bolečino zelo dobro prikaže srečanje med Marto, ki ji je umrl brat Lazar, in Jezusom. Ko pride po njegovi smrti v Betanijo, ga Marta pozdravi s tako rekoč obtožbo: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl.« (Jn 11, 21) Ko ji odgovori, da bo Lazar znova vstal, mu pravi: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« (Jn 11, 24). V tem odgovoru lahko zaslutimo tudi besede in občutja, ki niso bila izgovorjena, toda nosila jih je v svoji notranjosti: »Vem, da bo spet vstal, a ti bi lahko preprečil vse to, ker si zares želim, da bi bil živ in bi bil zdaj fizično prisoten!« (Larson-Miller 1993, 270)

Podobno, kot je Marta nosila v sebi razočaranje in napetost med vero v vstajenje in željo, da bi bil Lazar še vedno ob njej, čutijo tudi mnogi verni kristjani. Mnogi se ob tem sprašujejo, kaj je narobe z njihovo vero. Kako je mogoče, da to čutijo, čeprav so vedno trdno verovali v Kristusa in v radost življenja z njim po smrti in da pomeni smrt le izseliti se iz telesa in se priseliti h Gospodu (2 Kor 5, 8). Ko so bili drugi v dvomih, so jih znali zelo dobro spodbuditi in jim pomagati verovati, toda zdaj so povsem nemočni, skoraj obupani. Mnogi si ne upajo tega povedati na glas in stopiti na pot postopnega sprejemanja nove resničnosti, saj se bojijo, kaj bodo drugi rekli. Žal je strah upravičen. Pri svojem spremljanju žalujočih sem pogosto slišal,[5] kako jih je dodatno prizadela sodba sokristjanov ali duhovnikov, kako lahko to doživljajo, kajti to je znamenje nevere. Naj jih bo sram, da ne morejo povsem verjeti, da je tako, kot je, za umrle in zanje najbolje. Kdor doživi takšne reči, pade še v večjo stisko, saj mu novi občutki krivde še dodatno povečajo žalost.

To stisko in tudi druge lahko zaznamo v izpovedi verne žene Anice, ki je izgubila svojega moža:

Po smrti moža, ki so ga vsi poznali, čeprav ni hodil v cerkev, so po nedeljski maši skoraj vsi prišli izreči sožalje, mnogi so mi poslali sožalno vizitko, veliko jih je prišlo na pogreb. Nekaj se jih je udeležilo tudi molitve zanj in darovali so za maše. Vse to mi je bilo v veliko tolažilo. Maša ob osmem dnevu je bila še lepo obiskana, potem pa nič več. S tem se je skrb župnika, župnije in vseh drugih končala. Pogrešala sem kakšen pogovor z župnikom, čeprav se zelo dobro poznamo, kakšno vprašanje s strani župljanov, kako mi je, morda obisk, ker so vedeli, da sem sedaj čisto sama v kraju, povabilo na kavico ali sprehod. Nekoga, ki bi bil vsaj kratek čas z mano ali me poklical. Ko sem po nekaj mesecih svoji zelo verni prijateljici omenila bolečino zaradi izgube moža, se je začudila, ker je mislila, da sem že vse izročila Bogu. Boli me, da je tako malo možnosti, da bi našla prostor, kjer bi lahko izrekla svojo bolečino in bila sprejeta v tem, kar čutim. V mnogih župnijah deluje karitas, od tam bi pričakovala nekaj več posluha ob boleči izgubi. Na župnijah obstajajo različne skupine, toda nikjer v bližini nisem zasledila skupine za žalujoče. Kako to, da se zanje nič ne naredi? (Platovnjak 2021)

Tako kot Anica tudi mnogi drugi doživljajo težke stiske, ker čutijo, da drugi od njih pričakujejo, da bodo lahko po enem mesecu ali pa vsaj po pol leta, največ pa eno leto, normalno živeli svoje življenje. Toda tega ne zmorejo. Ker čutijo, da ne smejo žalovati tako, kot žalujejo, v skladu s tem, kakor zmorejo, jim to še dodatno otežuje žalovanje. Prav tako mnogi doživljajo dodatne stiske, ker mislijo, da je z njimi nekaj narobe na področju vere ali psihe. Žal je precej prisotno prepričanje, da je tisti, ki po pol leta oz. vsaj v enem letu ne dokonča žalovanja, potreben psihiatrične zdravniške pomoči (O’Malley 2017, 67−77).

Mnogi žalujoči kristjani doživljajo težke stiske, ker tudi po pogrebu še kar naprej jokajo ali pa ker  sploh ne morejo jokati, pa čeprav v sebi čutijo neizmerno bolečino. Žal je splošno prepričanje, da jok spada samo v čas pred pogrebom in v čas pogreba. Potem naj bi se veren človek le veselil tega, da je pokojni pri Bogu, kjer ni več solza in so v njem obrisane vse solze (Raz 21, 4; Iz 25, 8). Občutek, da se je potrebno solza sramovati, če verujejo, in da njihove solze niso sprejemljive za okolico, jih še dodatno obremeni in žalosti.

Nekateri kristjani, ki doživijo izgubo svojih najdražjih, se pogosto borijo tudi z občutkom »jeze« na Boga ali pa »oddaljenosti« od Boga, Cerkve, sokristjanov. Namesto da bi čutili bližino Boga in da jih podpira v njihovi neizmerni stiski, doživljajo nasprotno. Preveva jih občutek, da jih Bog kaznuje, ker niso bili dovolj pobožni ali ker so grešili sami ali njihovi pokojni. Sprašujejo se, kje je Bog in njegova usmiljena ljubezen, če je to dopustil.[6] S čim so si to zaslužili? Ali so slabši od drugih, da jih je to doletelo? (Burke in Neimeyer 2014, 1093−1104). Doživljanje Boga v času žalovanja je zelo veliko odvisno od tega, kakšna je njihova podoba o njem in kako razumejo svoje življenje po veri. Žal tudi mnogi kristjani zaradi vzgoje in vpliva okolja nosijo v sebi zelo popačeno podobo, ki pride do izraza prav ob takšnih težkih situacijah in tako še poveča stiske (Lee, Roberts in Gibbons 2013, 298−302). Ta duhovni boj je še posebej težek in povzroča neizmerno stisko, ker odraža pretrgan odnos z Bogom v času, ko je Božja podpora najbolj potrebna. Tako marsikatere raziskave kažejo, da je nekaterim religija v tem času tudi v breme (Pargament 1997).

Gotovo so občutki krivde in samoobtoževanja odvisni od tega, kdo je umrl oz. kakšna je bila navezanost na ljubljeno osebo, kakšne smrti je umrla − nenadna tragična smrt, smrt po dolgotrajni bolezni, samomor, starostna smrt ipd. O mnogih stiskah, ki jih doživljajo žalujoči zaradi samomora, je veliko raziskav (Poštuvan 2014). Posebne stiske doživljajo tudi tisti, ki so dolgo molili za ozdravljenje, a je ljubljena oseba vseeno umrla. Mnogokrat to dojemajo, kot da jih je Bog zavrnil ali da mu je vseeno ali pa da so imeli premajhno vero, premalo molili, darovali za premalo maš, naredili premalo pokoro, da so nevredni, ker so preveliki grešniki. Zaradi neuslišane prošnje mnogi skoraj zgubijo vero ali se jim zelo omaja ali pa celo povsem zavrnejo Boga in zapustijo vero. Takšni žalujoči tako doživljajo še več stisk ob žalovanju, kot bi jih, če bi mogli verjeti v Božjo ljubezen in verjeti to, kar je obljubljeno vsem, ki verujejo in se trudijo živeti po veri.

Papež Frančišek še posebej govori o stiski zakoncev, ko izgubijo sozakonca, in otrok, ki izgubijo enega ali oba starša. »Razumem tesnobo tistega, ki je izgubil zelo ljubljenega človeka, soproga oziroma soprogo, s katerim oziroma s katero je delil toliko stvari.« (Frančiček 2016, 254). »Otrok, ki je zaradi izgube enega ali obeh staršev ostal sam, trpi na podoben način. Vpraša: »Kje je moj očka? Kje je moja mama? − No, ona je v nebesih.” − “Zakaj je ne vidim?” Ta vprašanja odsevajo agonijo v srcu otroka, ki je ostal sam.« (Frančišek 2015) Ko se posveti žalovanju družine zaradi izgube otroka, pravi: »Izguba sina ali hčere je, kot da se čas popolnoma ustavi: odpre se prepad, ki požira preteklost in prihodnost. […] Smrt se nas dotakne in ko je otroška, še globlje. Cela družina ostane ohromljena, brez besed. […] V teh primerih je smrt kot črna luknja, ki se odpre v družinskem življenju in za katero nimamo razlag. In včasih gremo celo tako daleč, da krivdo pripišemo Bogu. Koliko ljudi − jih razumem − se jezi na Boga, preklinja: ‘Zakaj si mi vzel sina, hči? Boga ni, Bog ne obstaja! Zakaj je to storil?’ To slišimo pogosto. Ampak ta jeza je v bistvu tisto, kar prihaja iz srca z veliko bolečine; izguba sina ali hčere, očeta ali matere, je velika žalost. To se vedno znova dogaja v družinah.« (Frančišek 2015). 

4. Pastoralna pomoč žalujočim kristjanom – smernice papeža Frančiška

Pastoralna pomoč žalujočim je običajno omejena zgolj na to, kar je povezano s krščanskim pogrebom in svetimi mašami za pokojne. Seveda je to zelo dragoceno in pomembno. Toda to ne more biti vse, kar želi Kristus dati žalujočim po svoji Cerkvi. Papež Frančišek je prvi, ki je malo več spregovoril o pastorali žalujočih (Frančišek 2016, 253−258) in presegel dosedanje okvire.[7] Prav je, da izpostavimo njegove temeljne smernice.

4.1 Žalovanje je resnično in traja precej časa

Ob smrti ljubljene osebe se pogosto »ustavi čas« in se odpre »brezno, ki požre preteklost in tudi prihodnost« (254). Žalovanje ima svoj proces. Ni omejeno na določen čas (255), še posebej ne zgolj na čas samo okrog pogreba ali prvih trideset dni, ki se končajo z obhajanjem svete maše za pokojnega. Seveda pa se na nek način konča, ko žalujoči zmore ljubiti »pokojnika, ki se sedaj nahaja v onstranstvu. Telesno ne more biti več navzoč, vendar: ‘… močna kakor smrt je ljubezen’ (Vp 8, 6). Ljubezen v sebi nosi zmožnost posebnega zaznavanja, kar ji omogoča, da sliši tisto, kar nima glasu, in vidi, kar je nevidno. To ne pomeni, da bi si ljubljenega človeka predstavljali takega, kakršen je bil, ampak naj bi ga sprejemali spremenjenega, kakršen je zdaj. Ko je prijateljica Marija hotela Jezusa po vstajenju močno objeti, jo je prosil, naj se ga ne dotika (Jn 20, 17), da bi jo uvedel v drugačen način srečevanja.« (Frančišek 2016, 255) V kolikem času pa se bo to zgodilo, ne vemo vnaprej. Potrebno se je zavedati, da dokler žalujoči kristjan ne dobi potrdila od nas, ki smo z njim, da je čisto normalno, da žaluje, oz. da sme žalovati tako, kot zmore, doživlja dodatne stiske tudi zaradi občutkov, da ni dober kristjan.

4.2 Potrebnost spremljanja

Potrebno je spremljati družine, ki trpijo zaradi smrti ljubljene osebe, z velikim usmiljenjem in z lučjo vere (253). To pomeni sprejeti žalujočo družino in vse njene člane z vsem, kar doživlja. Razumeti njihovo tesnobo. Po Jezusovem zgledu  naj bomo pripravljeni biti globoko pretreseni nad bolečino žalujočih in tudi jokati z jokajočimi. Sprejeti jok in solze. »Ne smemo jim odrekati pravice do joka – v žalovanju moramo jokati − tudi Jezus je jokal in je bil globoko vznemirjen ob veliki izgubi družine, ki jo je imel rad.« (Frančišek 2015) Razumeti tožbe žalujočih, pripisovanje krivde Bogu, njihovo jezo nanj (Frančišek 2016, 254). Prilagoditi se vsakemu posamezniku in potrebam vsake stopnje žalovanja posebej (255). Poslušati in sprejeti dejstvo, da se skozi celoten proces žalovanja žalujočim zastavljajo različna vprašanja, kot so: o vzrokih smrti; kaj bi bil človek lahko storil; kaj doživlja človek v trenutkih pred smrtjo itd. Pomagati priti »do uvida,[8] da morajo, čeprav so izgubili ljubljenega človeka, izpolniti svojo nalogo in da ni dobro, če se podaljšuje žalovanje, misleč, da se s tem rajnemu izkazuje spoštovanje. Ljubljeni človek ne potrebuje ne našega trpljenja niti mu ni do tega, da si uničujemo življenje.« (255) Podpirati na poti do spoznanja, da »ni najboljši izraz ljubezni, da se ga vsak trenutek spominjamo in ga omenjamo,[9] kajti to pomeni, da smo odvisni od neke preteklosti, ki je ni več, namesto da bi ljubili pokojnika, ki se sedaj nahaja v onstranstvu.« (255) Usmerjati pogled tolažbi, ki jo daje spoznanje, »da za tiste, ki umrejo, ni popolnega uničenja, in vera nam zagotavlja, da nas Vstali ne bo nikoli zapustil. Tako lahko preprečujemo, da bi smrt zastrupila naše življenje, razdrla naše zveze in nas pustila pasti v praznino.« (256) Vsekakor pa je pri spremljanju na prvem mestu spoštljivo in celostno poslušanje, kar papež Frančišek vedno znova poudarja ter vabi vse pastoralne delavce in kristjane v to temeljno držo (Platovnjak 2020, 366−369; Nežič Glavica 2021, 138−139).

4.3 Pomembnost molitve

Z iskreno in potrpežljivo molitvijo se lahko doseže notranji mir (255). Z njo lahko žalujoči vzdržujejo stik s svojimi ljubljenimi umrlimi (KKC 958; Frančišek 2016, 257). Njihova molitev zanje jim lahko ne le pomaga, marveč tudi napravi njihovo priprošnjo zanje učinkovito (ibid.) Zelo dragoceno je obhajanje evharistije (Frančišek 2014). V temi, ki jo povzroči smrt ljubljene osebe, je potrebno klicati z vso močjo: »Moj Bog, razsvetli mi temo!« (Frančišek 2015). Potrebno se je ustaviti in dovoliti Križanemu in Vstalemu, da spregovori s svojo milino, bližino, krotkostjo, resnico in upanjem. Prositi je potrebno za milost, da bi se naučili pustiti se mu tolažiti. Njegova tolažba ne slepi. Ni anestezija. Je resnicoljubna in odpira vrata upanju (Frančišek 2020). V veliko pomoč so svetopisemska besedila,[10] ki odpirajo temo žalovanja Luči in Upanju. Dragoceno se je zavedati, kako so nekateri svetniki pred svojo smrtjo tolažili svoje ljubljene bližnje z obljubo, da jim bodo blizu s svojo pomočjo. »Sv. Terezija iz Lisieuxa je čutila, da bo iz nebes še naprej delala dobro.Sv. Dominik je zatrdil, da bo ‘po smrti bolj koristen […], bolj mogočen za dobivanje milosti’. To so vezi ljubezni(KKC 957), kajti ‘zedinjenje potnikov z brati, ki so zaspali v Kristusovem miru, se nikakor ne pretrga, temveč se […] s skupno deležnostjo pri duhovnih dobrinah še okrepi’ (C 49).« (Frančišek 2016, 258)

4.4 Živeti življenje v povezanosti z umrlimi s pogledom v prihodnost

Naloga žalujočih je, da v ljubezni do umrlih, ki so bili z njimi na poti življenja, rastejo »vse do dne, ko ‘smrti ne bo več, […] ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine’ (Raz 21, 4)« (Frančišek 2016, 258). Na ta način se pripravljajo, da se bodo spet srečali z ljubljenimi, ki so že umrli. Zato naj ne tratijo svojih moči s tem, da bi se leta in leta zadrževali v preteklosti. Čim bolje bodo živeli na tem svetu, toliko več sreče bodo lahko v nebesih delili s svojimi ljubljenimi (ibid.).

4.5 Podpora krščanske skupnosti

Ovdovelost je posebno težka izkušnja. »Tiste, ki ne morejo računati na sorodnike, od katerih bi lahko prejemali ljubezen in bližino, mora krščanska skupnost podpreti s posebno pozornostjo in jim pomagati, posebno če so v pomanjkanju.«[11] (255) Če si žalujoče družine dovolijo, da jih podpira vera v večno življenje v Kristusu, »lahko izkušnja žalosti celo rodi močnejše družinske vezi, novo odprtost za bolečino drugih družin, novo bratstvo družin, ki se rodijo in prerodijo v upanju« (Frančišek 2015). Mnoge žalujoče družine lahko črpajo moč za naprej iz preprostega in močnega pričevanja številnih družin, ki so šle s Križanim in Vstalim v novo življenje z njim. Tako so žive priče, da so dela Božje ljubezni močnejša kot dela smrti (ibid.).

5. Sklep

Kristjani smo obdarovani z izredno milostjo, ker smemo verovati v vstajenje Jezusa Kristusa in se lahko soočamo z lastno smrtjo in smrtjo naših bližnjih z upanjem, ki ga imamo v njem, da je smrt le prehod v večno življenje s troedinim Bogom. Krščanski pogrebni obred nam pomaga, da lahko pri pokopavanju svojih bratov in sester izpovedujemo svoje upanje v večno življenje. Toda pri tem ne smemo zbujati videza, da nimamo razumevanja ali da preziramo »čustva in navade svojih sodobnikov in sorojakov glede rajnih«, nas opozarja pogrebni obrednik (Krščanski pogreb 2006, 2 [predhodna navodila]). Kaj to pomeni, obrednik ne opredeli. Vsekakor tisti, ki ne verujejo v Kristusa, nimajo našega upanja in tolažbe in morajo iti brez tega skozi proces žalovanja na telesni, čustveni, miselni, socialni in duhovni ravni. Pri tem iščejo različne načine, ki jim pomagajo na novo odkriti smisel nadaljnjega življenja.

Ko premišljujemo o žalovanju kristjanov, se vprašajmo, ali nam more naša vera omogočiti vse, kar potrebujemo kot človeška bitja na telesni, čustveni, miselni in socialni ravni žalovanja (Roszak 2017, 139). Gotovo nam lahko zelo pomaga na duhovni ravni, toda ne more nadomestiti tega, kar moremo dobiti samo na ravni medčloveških odnosov, te tudi Kristus uporabi, da posreduje to, kar nam želi darovati v procesu žalovanja. Končno je tudi zato postal človek, ker je lahko le na ta način v polnosti razodel Očeta in nas usposobil, da po njem v moči Svetega Duha ponavzočujemo njegovo bližino in odrešujočo ljubezen drug drugemu kot bratje in sestre v občestvu Cerkve (Vodičar 2018, 13).

Če se pastorala žalujočih kristjanov omeji zgolj na pogrebni obred, mnogi doživljajo velike stiske, saj se ne čutijo razumljeni in sprejeti v svojih čustvih in mislih, ki so napolnile njihovo notranjost, čeprav verujejo v Kristusovo velikonočno skrivnost. Mnogi se počutijo povsem sami v svojem žalovanju in neizmernih stiskah, ker jim ni dovoljeno žalovati po tridesetem dnevu oziroma po enem letu, kot je bila včasih navada, da se je odložilo črno oblačilo. Gotovo so stari krščanski običaji ob smrti, pogrebu in po njem marsikomu olajšali ta proces. Vprašanje pa je, ali so žalujoči tudi takrat imeli ob sebi človeka, s katerim so lahko delili to, kar so doživljali. Na nek način je bil kristjan vedno prepuščen samemu sebi in svojemu odnosu do Boga. Vsekakor pa je bilo žalovanje veliko bolj sprejemljivo in razumljivo.

Današnji čas je prinesel mnogo raziskav o žalovanju z vidika psihologije, zdravstva in sociologije. Vedno bolj se poudarja, kako je pomembno, da se žalujočim omogoči varen prostor, kjer lahko brez strahu ubesedijo vse, kar nosijo v sebi, in tako preko spoštljivega in empatičnega sprejemanja njihovih čustev in misli počasi odkrivajo smisel vsega, kar se je zgodilo, in njihovega nadaljnjega življenja (Pineda-Albaladejo, Lopez Puga in José Moya-Faz 2020, 211). Takšen prostor omogočajo mnogi hospici in tudi različne terapevtske skupine. Verjamem, da je to znamenje časa, ki spodbuja Cerkev, da na novo premisli svojo pastoralo žalujočih ter jo oblikuje v duhu evangelija in učenja papeža Frančiška. Tako bo lahko odprla srca mnogih žalujočih za evangelizacijo (Frančišek 2016, 253). Bog je po učlovečenju Božjega Sina postal Bog z nami, da bi tako skupaj z njim postajali vedno bolj »človek z drugimi« in ustvarjali varen prostor, kjer se bodo tudi žalujoči začutili povsem sprejeti v vsem, kar doživljajo, in bodo lahko hodili svojo pot žalovanja, ki vodi v polnost življenja (Volek 2019).

Današnja družba, v katero je vpeta tudi Cerkev, ni družba, ki bi spoštovala čas, ki ga žalujoči potrebuje. Res je, da se mnogi po smrti ljubljene osebe želijo čimprej vrniti v vrvež življenja, saj na takšen način lahko pozabijo in gredo naprej. Toda mnogi potrebujejo več časa, predvsem pa varen prostor, kjer lahko govorijo o vsem, kar doživljajo. Pogosto mnogim manjka nekdo, ki bi jih spoštljivo in čuteče poslušal in jih sprejel z vsem, kar nosijo v sebi (Smodiš 2020, 2).

Tudi žalujoči kristjani potrebujejo nekoga, ki  mu bodo lahko pripovedovali o umrlem, o vsem, kar so doživeli ob njem pred njegovo smrtjo, v času smrti, ob poslavljanju od njega in sedaj, ko ga ni več. To jim pogosto ne more nuditi njihov družinski član, ker je tudi sam vpet v stisko žalovanja in hodi svojo pot. Potrebujejo brate in sestre v Kristusu ali pa programe in skupine za žalujoče,[12] kjer si lahko brez sramu in občutkov, da drugega bremenijo, iskreno, sočutno in spoštljivo delijo med seboj vse, kar nosijo v sebi (Kavčič 2021, 8−9). Ob tem počasi odkrivajo, kako želijo umrli biti še naprej dar za njihovo življenje in delovanje. Postopoma se osvobodijo tega, da bi videli samo smrt ljubljene osebe in njeno odsotnost. Njihova perspektiva se razširi, kar omogoči oblikovanje upanja (Žalec 2020b, 272).  Naučijo se živeti na drugačen način odnos ljubezni z njo tam, kjer je. Postopoma se zmorejo veseliti svojega življenja, čeprav občasno še čutijo neizmerno bolečino in žalost. Izkustveno so namreč spoznali in vedo, da žalost in obupna osamljenost ter praznina nikoli nimata zadnje besede, temveč upanje v Vstalem Kristusu.


[1] Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa „Etično-religiozni temelji in perspektive družbe ter religiologija v kontekstu sodobne edukacije in nasilje (P6-0269)“, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS).

[2] Pri tem mislimo na dokumente, ki so jih izdali papeži ali pa vatikanske ustanove. Med zbirko Cerkveni dokumenti imamo namreč v Sloveniji tudi prevod Direktorij družinske pastorale za Cerkev v Italiji (1997, 124-125), ki se v dveh točkah posveča vprašanju vdovstva in njegove pastorale. 

[3] Tej temi je leto prej posvetil eno izmed svojih katehez med splošno sredino avdienco 17. junija 2015 (Frančišek 2015).

[4] Ko začne papež Frančišek (2016) v 199. točki Radosti ljubezni razlagati nove pastoralne metode, ki so jih spodbudile sinodalne razprave, pove, da jih bo orisal na splošno. Nato pa nadaljuje: »Naloga različnih občestev je, da izdelajo predloge, ki bodo učinkovitejši in močneje usmerjeni v prakso.« (199) Vsekakor doslej v Cerkvi na Slovenskem ni bilo kakšnega vidnega odziva. Tudi v posodobljenem besedilu pastoralnih smernic o krščanskem pogrebu leta 2019 ne (SŠK 2019). Temeljna skrb je spoštovanje do teles umrlih ter problematika žarnih pokopov in raztrosa pepela, ne pa, kako čim bolj celostno pomagati žalujočim. Iste poudarke najdemo tudi v pastirskem pismu o krščanskem pogrebu leta 2016 po sprejetju prvega besedila omenjenih pastoralnih smernic (SŠK 2016).

[5] Tudi ostale stiske žalujočih kristjanov, ki jih opisujem v tem poglavju, povzemam iz lastne izkušnje spremljanja žalujočih v zadnjih desetih letih.  Tiste, ki sem jih našel zapisane v kakšnih razpravah, navajam v referencah.

[6] Kako nevarna so prepričanja, ki jih porodijo dejstva trpljenja, še posebno »nedolžnih«, da Bog ni ljubezen, da nas nima rad ali da ne obstaja, je z veliko prodornostjo in eksistencialno relevantnostjo pokazal Kierkegaard (Žalec 2020a).

[7] Papež Frančišek tukaj ne omenja posebej krščanskega pogreba in svetih maš, ker želi predvsem pokazati, kaj je potrebno še dodati naši dosedanji pastorali žalujočih.

[8] Papež Frančišek je napisal: »V nekem trenutku žalovanja moramo žalujočim pomagati priti do uvida, …« (255) Te besede si lahko vsak razlaga po svoje. Mnogi so prepričani, da najbolj pomagajo žalujočemu, če pride do tega čim prej. Na ta način pa povzročajo žalujočemu še dodatne stiske, saj ne upoštevajo njegove poti žalovanja, njegove potrebe in čas, ki ga potrebuje, da bo lahko naredil ta korak. Iz celotnega papeževega besedila o žalovanju lahko vidimo, da ne omejuje to na točno določen čas, temveč da samo pokaže, do česa naj bi vsak žalujoči prišel. 

[9] Ena izmed najtežjih stisk, ki jih doživljajo mnogi žalujoči, je prav ta, da ne smejo več govoriti o pokojnem niti ga omenjati po preteku pol ali enega leta. Potrebno je, da smo pozorni na to, da papež poudari »vsak trenutek«. Torej želi samo opozoriti na nevarnost, če bi se ga »vsak trenutek« spominjali in omenjali, potem bi ne mogli vzpostaviti novega odnosa do njega in zaživeti nov način življenja z njim. To pa ne pomeni, da se ga sploh ne bi smeli več spominjati ali ga omenjati. O stiski otrok po drugi svetovni vojni, ki niso smeli niti govoriti o svojih mrtvih starših, glej Erzar 2015.

[10] Svetopisemski primeri vere v Boga, ki obuja mrtve, so številni v Stari in v Novi zavezi. Za kristjane je poglavitna osnova upanja celota Jezusovega nauka, predvsem njegova velika noč v nezdružljivi povezavi med življenjem, smrtjo na križu in vstajenjem. Jezusova obsodba in brutalna smrt na križu sta bili razlog žalovanja Jezusovih najzvestejših učenk in učencev, predvsem pa njegove matere Marije. Irena Avsenik Nabergoj že daljše obdobje načrtno raziskuje načine podoživljanja Marijinega žalovanja in joka ob Jezusovem trpljenju in smrti. Podoživljanje Marijinega sočutja je od 12. stoletja dalje doživelo velik razcvet v asketskih spisih, pridigah in molitvah (Avsenik Nabergoj 2016, 2017, 2019, 2020). Razvila se je posebna zvrst verske literature, imenovana »Marijino jokanje« (planctus Mariae): »Raziskovanje izvora in razvoja literarne zvrsti planctus Mariae (compassio, pietas) odpira kompleksno razmerje med antropološkimi in teološkimi vidiki odnosa med Jezusom in njegovo materjo na Jezusovi življenjski poti vse do Golgote. V času Jezusovega zemeljskega poslanstva v Mariji deluje materinski čut v odnosu do otroka, po Jezusovem vstajenju in poveličanju pa je tudi Marija vzeta v nebo, povišana v »kraljico nebes«. S tem se spremeni subjekt Marijinega sočutja, ki ni več njen sin Jezus, temveč vsi trpeči na zemlji. Božja Mati Marija postane priprošnjica za vsakega človeka v stiski« (Avsenik Nabergoj 2017, 665−666).

[11] Direktorij družinske pastorale za Cerkev v Italiji se je posebej posvetil vdovstvu in nalogi župnije na tem področju: »Situacija [vdovstva] si zasluži, tako zaradi svoje pogostnosti kakor zaradi svoje zapletenosti in raznolikosti oblik, tudi danes pozornost, ki sta ji jo izkazala Jezus in prva Cerkev. Župnijska skupnost naj si vzame čas za resno in stvarno razmišljanje o resničnosti, pomenu in možnostih vdovstva; naj pomaga tistemu, ki je ovdovel, da bo spet osmislil svoje življenje tudi s pomočjo časov molitve, premišljevanja in dejavne in delovne obveznosti v skupnosti; naj ovrednoti in podpira izkušenost skupin in krščanskih vdovskih gibaj. Predvsem v prvem obdobju žalovanja naj se s pomočjo obzirne dejavnosti bližnjih, prijateljskih in pozornih družin udejanjajo oblike duhovne podpore; posebno pozornost naj se posveti mladim vdovcem in vdovam, da bi jim pomagali presoditi njihov položaj in opravljati njihovo vzgojno nalogo do otrok; prizadevajmo si pomagati tem osebam, da bodo živele v čistosti; ko bi se pa nameravale spet poročiti, naj se jih razsvetli in podpira, da bodo o njihovi izbiri odločali pristni nagibi za ljubezen.« (124) »Krščanska skupnost naj tudi ne pozablja vdovstva kot dar, darovan Cerkvi, in prikazati duhovno bogastvo, ki je lastno vdovskemu stanu. Če se namreč s smrtjo enega izmed zakoncev boleče pretrga zakonska ali družinska ‘skupnost’, pa se ne pretrga ‘povezanost’, če je res, da umreti pomeni za vernika ‘izseliti se iz telesa in se priseliti h Gospodu’ (2 Kor 5, 8). Gre torej za to, da pomagamo, kdor je in namerava ostati v vdovskem stanu, živeti v prepričanju, da smrt ne  uniči ljubezenskih vezi, sklenjenih s poroko, pač pa jih utegne dopolniti in utrditi.« (125)

[12] Trenutno je samo v eni župniji v Cerkvi na Slovenskem redna skupina za žalujoče, objavljena na spletni strani (Župnija Ljubljana Sveti Križ 2021). Obstaja še v Ignacijevem domu duhovnosti (2021), kjer je tudi edina skupina za ovdovele. Prav tako deluje skupina za žalujoče znotraj Frančiškanskega družinskega inštituta (2021). Zunaj Katoliške cerkve najdemo veliko različnih načinov in oblik pomoči žalujočim, še posebej preko Hospica. Tudi to je spodbuda, da se Katoliška cerkev bolj posveti pomoči svojim žalujočim vernikom.

Reference:

Avsenik Nabergoj, Irena. 2016. Izvori in tradicija literarne zvrsti vita Christi v Poljanskem rokopisu. Bogoslovni vestnik 76, št. 3-4: 585–596.

− − −. 2017. Marijino sočutje in žalovanje v srednjeveških meditacijah in dramatizacijah evangeljske pripovedi o pasijonu. Bogoslovni vestnik 77, št. 3-4: 655–669.

− − −. 2019. Posebnosti judovskih žalostink in žalnih obredov v protijudovskem okolju. Traditiones 48, št. 2: 19–47.

− − −. 2020. Podobe Judov v izročilu slovenskih folklornih molitev »Marijine sanje«. Edinost in dialog 75, št. 2: 255–288.

Burke, Laurise A., in Robert A. Neimeyer. 2014. Spirtual Distress in Bereavement: Evolustion in a research program. Religion 5, št. 4: 1089−1115. DOI: 10.3390/rel5041087.

Dogmatična konstitucija o Cerkvi [C]. 1980. V: Koncilski odloki. Ljubljana: Nadškofijski ordinariat.

Erzar, Tomaž. 2015. Nedovoljeno, nezaželeno in nepriznano žalovanje: analiza fenomena v luči štirih slovenskih dokumentarnih filmov o otrocih in o sirotah druge vojne. Bogoslovni vestnik 75, št. 2: 275−285.

Frančišek. 2014. All Souls − Commemoration of All the Faithful Departed. Angelus, St Peter’s Square, 2. 11. http://www.popefrancishomilies.com/death (pridobljeno 28. junija 2021).

− − −. 2015. The family − 19. Death. GENERAL AUDIENCE. Saint Peter’s Square, 17. 6. https://www.vatican.va/content/francesco/en/audiences/2015/documents/papa-francesco_20150617_udienza-generale.html http://www.popefrancishomilies.com/death (pridobljeno 26. junija 2021).

− − −. 2016. Posinodalna apostolska spodbuda Radost ljubezni. Cerkveni dokumenti 152. Ljubljana: Družina.

− − −.  2020. Holy Mass Casa Santa Marta. Friday of the Fourth Week of Easter, 8. 5. https://sites.google.com/view/popefrancishomilies-/john-chapter-12-15?authuser=0 (pridobljeno 26. junija 2021).

Frančiškanski družinski inštitut. 2021. Skupina za žalujoče. https://fdinstitut.si/skupine/skupina-za-zalujoce/ (pridobljeno 7. avgusta 2021).

Ignacijev dom duhovnosti. 2021. Skupine. https://ignacijevdom.si/programi/skupine/ (pridobljeno 7. avgusta 2021).

Italijanska škofovska konferenca. 1997. Direktorij družinske pastorale za Cerkev v Italiji. Cerkveni dokumenti 73. Ljubljana: Družina.

Katekizem Katoliške cerkve [KKC]. 2008, 2. izd.Ljubljana: Družina.

Kavčič, Patricija. 2021. P. Ivan Platovnjak: “Pogosto manjka nekdo, ki bi spoštljivo in čuteče poslušal”: jezuit p. Ivan Platovnjak o trimesečnem programu za žalujoče, ki ga pripravljajo v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani. Naša družina: mesečna priloga tednika Družina, 7. mar. 2021, št. 10, str. 8−9.

Krajnc, Slavko. 2010. Inkulturacija rimskega pogrebnega obrednika iz leta 1970 v tretji (2006) in četrti (2010) izdaji slovenskega pogrebnega obreda. Bogoslovni vestnik 70 (2010) 3: 391−404.

Krščanski pogreb. 2006. 3. izd. Ljubljana: Družina.

Lee, Sherman A., Laurin B. Roberts in Jeffrey A. Gibbons. 2013. When religion makes grie wosrst: negative coping as associated with maladaptive emotional responding patterns. Mental Health, Religion & Culture 16, št. 3: 291−305. DOI: 10.1080/13674676.2012.659242.

Nežič Glavica, Iva. 2021. Geštalt pedagogika v službi oblikovanja duhovno-religiozne dimenzije. Bogoslovni vestnik 81, št. 1: 135−147.

Osredkar, Mari Jože. 2020. »S smrtjo se odnos spremeni, ne pa uniči«: življenje in teologija Guyja Lafona. Bogoslovni vestnik 80, št. 1: 73−88.

O’Malley, Patrick. 2017. Getting grief right: finding your story of love in the sorrow of loss. Boulder, Colorado: Sounds True.

Pargament, Kenneth I. 1997. The psychology of religion and coping: Theory, research, and practice. New York: The Guilford Press.

− − −, in Raiya, Hisham Abu. 2007. A decade of research on the psycfhology of religion and coping: Things we assumked and lessons we learned. Psyke & Logos 28: 742−766.

Pineda-Albaladejo, Juan Manuel, Jorge Lopez Puga in Francisco José Moya-Faz. 2019. The spirituality of integral training as a bioethical and sustainable welfare factor. Scientia et Fides 8, št. 1: 205−219. DOI:http://dx.doi.org/10.12775/SetF.2020.009.

Platovnjak, Ivan. 2019. Ignacijev dom duhovnosti: začetki in njegovo delovanje v obdobju 2010-2018. V: Ivan Platovnjak, ur. Pogum in preroška drznost: slovenske vzporednice ukinitvi (1773) in obnovitvi (1814) Družbe Jezusove, 137−155. Ljubljana: Teološka fakulteta: Založba Dravlje.

− − −. 2020. Družine s predšolskimi otroki potrebujejo pri svojem poslanstvu posredovanja vere več razumevanja, sprejetosti in bližine v Cerkvi na Slovenskem. Bogoslovni vestnik 80, št. 2: 355−370.

− − −. 2021. Intervju z žalujočo Anico. 10. junij. Osebni arhiv Ivan Platovnjaka.

Poštuvan, Vita. 2014. Doživljanje samomora ter varovalni dejavniki in dejavniki tveganja v procesu reintegracije bližnjih po samomoru: doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani. Filozofska fakulteta.

Reynolds, Charles. 2017. A Guide for Understanding and Coping with Grief: A Christian’s Perspective. Integrated Studies 64. https://digitalcommons.murraystate.edu/bis437/64 (pridobljeno 26. junija 2021).

Roszak, Piotr. 2016. Spanish-Mozarabic funeral rituals: a contribution to the eschatology of the rite. Quaestiones Medii Aevi Novae 21: 207−225.

− − −. 2017. Analogical Understanding of Divine Causality in Thomas Aquinas. European Journal for Philosophy of Religion 4: 133−153.

Slovenska škofovska konferenca [SŠK]. 2016. Pastirsko pismo o krščanskem pogrebu. 1.11. https://katoliska-cerkev.si/pastirsko-pismo-o-krscanskem-pogrebu (pridobljeno 23. junija 2021).

− − −. 2019. Spoštovanje do teles umrlih, krščanski pogreb, žarni pokop in raztros pepela. Dopolnjene pastoralne smernice SŠK. 7. 10. https://katoliska-cerkev.si/media/datoteke/Dokumenti%20in%20publikacije/Pastoralne%20smernice%20o%20kr%C5%A1%C4%8Danskem%20pogrebu%20in%20%C5%BEarnem%20pokopu-2019-FINAL.pdf (pridobljeno 23. junija 2021).

Smodiš, Karlo. 2020. Šteje bližina in moč vere : p. dr. Ivan Platovnjak o smrti, žalovanju in odnosu do pokojnih. Družina, 1. nov. 2020, letn. 69, št. 44, str. 2.

Vodičar, Janez. 2018. »In boste moje priče« (Apd 1, 8). Bogoslovni vestnik. 78, št. 1: 9−15.

Volek, Peter. 2019. Das Verständnis des zeitlosen Gottes. Scientia et Fides 7, št. 1: 111−126. DOI: http://dx.doi.org/10.12775/SetF.2019.006.

Žalec, Bojan. 2020a. Kierkegaard on the beneficial yoke of suffering. XLinguae 13, št. 3: 3−12.

− − −.  2020b. Rezilienca, teologalne kreposti in odzivna Cerkev. Bogoslovni vestnik 80, št. 2: 267−279.

Župnija Ljubljana Sveti Križ. 2021. Skupina za žalujoče. http://www.ljubljana-sveti-kriz.si/karitas/skupina-za-zalujoce/ (pridobljeno 7. avgusta 2021).

Ivan Platovnjak DJ

Vir: https://www.teof.uni-lj.si/uploads/File/BV/BV2021/03/Platovnjak.pdf