1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen kot je Nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Jezus, odpri mi prosim oči in srce za novo, ki mi ga daješ v tebi in po tebi. Samo s tvojo pomočjo morem to videti, sprejeti, doumeti in živeti.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Začnem počasi prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Janezu 6,24-35

41 Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« 42 in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« 43 Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! 44 Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. 45 Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. 46 Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. 47 Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. 48 Jaz sem kruh življenja. 49 Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. 50 To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. 51 Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Nekaj časa premišljujem Jezusove besede, da je on kruh življenja. Kakšen okus zaznam ob tem?

− Kje lahko stopim naprej od “že vem” in se odprem novemu navdihu Svetega Duha?

− Kako me je Oče vodil v milosti vere? Spomnim se nekaj ključnih trenutkov in se zanje zahvalim.

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, drugače pa grem naprej v osebno molitev

Množica, ki izpoveduje svoje vedenje o Jezusovem »očetu in materi«, razkriva hkrati, kako sploh ne pozna Očeta, ki je poslal Jezusa (vrstica 44). Ne moremo poznati resnice o Jezusu, če poznamo samo njegove človeške starše. Resnico o sebi razodeva on sam. Samozavestno prepričanje, da “vedo”, jim prepreči, da bi lahko videli in sprejeli resnico. Tudi mi lahko včasih pademo v skušnjavo, da »vemo« resnico o sebi, drugih, svetu, Bogu. In to prepričanje nam pogosto onemogoči, da bi lahko prišli do resnične resnice.

To besedilo nam želi razkriti tudi skrivnost vere. Vera ni le človeška odločitev, ampak je dar Očeta. On sam nas mora potegniti v vero. Ni druge poti.

Kaj to pomeni za tiste, ki so godrnjali nad Jezusom? Kaj to pomeni za tiste okoli nas in med nami, ki ne verujejo v Jezusa? Kaj to pomeni za nas, ko prepoznamo svoj odpor do vere?

Ni enostavnih odgovorov na takšna vprašanja. Vendar je v ozadju te izjave obljuba in upanje – Oče dejansko priteguje ljudi k Jezusu. To je njegovo nenehno delo. Paradoksalna napetost med klicem k veri in izjavo, da samo Oče lahko pritegne v vero, je povabilo , da bi ga slišali in mu verjeli ter mu tako dali možnost, da nas pritegne. Jezus nikogar ne izključuje. Vsakemu nudi kruh življenja in odpira oči in srce za novo življenje v njem in po njem.

Zaradi Jezusove trditve “Jaz sem kruh življenja” so Judje godrnjali in se pritoževali. Ko se ljudje začnejo pritoževati nad našimi izjavami, pogosto odgovorimo tako, da jo naredimo sprejemljivejšo in manj odprto za ugovore. Toda Jezus ravna povsem drugače. Svojo trditev še bolj okrepi in naredi še drznejšo. Na koncu opredeli kruh, ki ga bo dal, kot svoje meso.

Kaj pomenijo Jezusove besede »moje meso«? Ali to pomeni, so premišljevali, da bomo jedli njegovo človeško meso? Mnogi njegovi učenci so zaradi tega odšli. Nikakor niso mogli sprejeti, kar je govoril. Niso mu zmogli zaupati, da ve, kaj govori.  Niso mogli razumeti zgolj s svojim razumom in preko svoje izkušnje. Niso zmogli uvideti, da jim je govoril o tem, da bo dal svoje življenje zanje in za ves svet, ko bo umrl na križu. Niso še zmogli razumeti, da jim govori o svoji zadnji večerji, ko bo dal sebe v hrano svojim učencem in omogočil, da lahko pri vsaki evharistični daritvi uživamo njegovo poveličano telo. Za vse to je potrebna vera vanj in milost Svetega Duha Tolažnika in Učitelja.

Zdi se, da je Jezus želel na ta način povedati, da je za njegove učence bistveno − slediti njegovim besedam.

To je marsikdaj težko tudi za nas sedaj, ko vemo, kaj se je zgodilo. Kako naj bi učenci in poslušalci to razumeli samo po njegovi trditvi, ko še niso imeli izkušnje tega, kar se je zgodilo na veliki petek in veliko noč?!

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Ga slavim, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu ali pa s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Hvala ti, dragi Oče, da si v svoji neskončni ljubezni poslal Sina, ki je tudi moj Odrešenik. Hvala, da ga lahko okušam pri vsaki evharistiji. Hvala, da tudi na ta način krepiš mojo vero vate.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu so mene in drugih ter o mojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa do Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak