1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen kot je Nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod, samo ti, ki si Milost, daješ kruh za večno življenje. Vabiš me, da spustim strah zase in zaupam tebi. Gospod, naj vsak dan na novo iščem tvojo voljo, zaznavam tvojo prisotnost in tako živim odnose, ki vodijo v polnost življenja.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Začnem počasi prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Janezu 6,24-35

24 Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. 25 Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« 26 Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. 27 Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« 28 Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« 29 Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« 30 Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? 31 Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« 32 Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. 33 Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« 34 Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« 35 Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Kje me stiska strah, v katerega bi lahko povabil Gospoda, da ga preoblikuje?

− Gospod pride v majhnih obiskih vsak dan. Kdaj me je obiskal v zadnjih dneh?

− V odnosu s Kristusom dobivamo kruh življenja, ki hrani vse naše odnose. Kater odnos želim v teh dneh še posebej izročiti Bogu?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, drugače pa grem naprej v osebno molitev

Ko je Jezus naredil čudež pomnožitve kruha in nasitil več kot 5000 ljudi (Jn 6, 1-15), so ga želeli postaviti za svojega kralja. Nedvomno so želeli, da bi vedno tako poskrbel zanje. Toda Jezus se je umaknil. Tiho se je vrnil v Kafarnaum, da bi bil s svojimi dvanajstimi učenci, a so ga prišli iskat (Jn 6, 24-25). Ko so ga našli, jih je najprej izzivalno vprašal: Ali iščete fizično hrano, ki propade, ali hrano, ki daje večno življenje?

Judje so imeli mano v puščavi za Božji kruh (Ps 78, 24; 2 Mz 16, 15). Obstajalo je močno rabinsko prepričanje, da bo Mesija, ko bo prišel, dal mano iz nebes. To je bilo namreč največje Mojzesovo delo. Zdaj so judovski

voditelji zahtevali od Jezusa, naj jim da mano iz nebes kot dokaz za svojo trditev, da je Mesija. Jezus jim je odgovoril, da mane ni dal Mojzes ampak Bog. Ta mana je bila le simbol kruha, ki prihaja po njem.

Jezus trdi, da lahko samo Bog reče: Jaz sem kruh življenja. Kruh, ki ga ponuja, ni nič drugega kot samo Božje življenje. To je pravi kruh, ki lahko resnično poteši lakoto naših src. Mana iz nebes je torej samo predstavljala edinstveni kruh evharistije ali Gospodove večerje, ki ga je dal svojim učencem na predvečer svojega darovanja na križu.

Mana v puščavi je omogočila Izraelcem, da so lahko šli naprej po poti v obljubljeno deželo. Ohranjala jim je zemeljsko življenje, ni jim pa mogla dati večnega.

Obstajata dve temeljni vrsti lakote − telesna in duhovna. Samo Jezus Kristus lahko poteši najglobljo lakoto našega srca − lakoto po večni resnici, življenju in ljubezni. Samo v njem je resnica, ki jo najdemo v Bogu. Samo on lahko da polnost življenja, Božje življenje, ki nas spremeni zdaj in traja večno. Samo on lahko poteši našo najglobljo lakoto po ljubezni − Božji ljubezni, ki ne pozna konca, ki nas nikoli ne zataji in ne zapusti, ki presega greh in smrt. Samo on lahko poteši večno lakoto našega srca, uma in duha.

Jezus je povedal, kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela. Najprej naj verjamemo v Božjega Sina, ki ga je Oče  poslal na svet. Ponuja nam odnos z Bogom, ki se začne v darujoči se ljubezni, nesebičnem služenju in odpuščanju drugim. Tako postanemo eno z Božjim usmiljenjem, dobroto in ljubeznivo dobrotljivostjo. To nas odpira polnosti življenja, miru in sreče in z Jezusom postajamo tudi mi  skupaj »kruh življenja« za druge, najprej za najbližje, nato za vsakega človeka, ki pride k nam s svojimi potrebami po telesni in duhovni hrani.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Ga slavim, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu ali pa s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Hvala ti, Kruh življenja, da me iz stare vabiš v novo miselnost Božjih hčera in sinov, iz strahu zase v predanost, zaupanje, ljubezen, v polnost življenja.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu so mene in drugih ter o mojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa do Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak