1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen kot je Nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod, tisto malo, kar imam, blagoslovi tako obilno, da je dovolj zame in za mnoge ljudi. Gospod, pomnoži, prosim, moje zaupanje tebi, krepčaj me v darujoči ljubezni, da ti dam na razpolago vse, kar imam, da boš ti lahko deloval po meni.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Začnem počasi prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Janezu 6,1-15

1 Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. 2 Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. 3 On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. 4 Blizu je bila pasha, judovski praznik. 5 Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« 6 To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. 7 Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« 8 Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: 9 »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« 10 Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. 11 Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. 12 Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« 13 Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. 14 Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« 15 Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Jezus je bil pred pomnožitvijo povezan z Očetom. Opazujem ga, kako ta povezanost vpliva nanj.

− Pri evharistiji se zgodi pomnožitev. Kaj lahko darujem pri naslednji evharistiji, da Bog obilno blagoslovi?

− Kje Bog želi, da sem v teh dneh tisti, ki se bo daroval v skrbi za druge?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, drugače pa grem naprej v osebno molitev

Zbrala se je velika množica, da bi slišala Jezusa, kajti bili so lačni besede življenja. Njegovi učenci so jih konec dneva želeli poslati stran, ker niso imeli sredstev, da bi jih nahranili. Potožili so celo, koliko denarja bi potrebovali za prehrano tako velike množice − vsaj šest mesečnih plač!

Jezus, kruh življenja, je vzel malo, kar so imeli − pet hlebcev in dve ribi, se zahvalil svojemu nebeškemu Očetu, razdelil med vse navzoče, da so se lahko najedli.

Izraelsko ljudstvo je čakalo na preroka, ki jim ga je Mojzes obljubil: »Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor mene, ti bo obudil Gospod, tvoj Bog; njega poslušajte.« (5 Mz 18,15) Znamenja, ki jih je storil Jezus, vključno s čudežnim nasičenjem pet tisoč mož, so pomenila, da ga je Bog res poslal kot maziljenega preroka in kralja.

To poročilo je edino navzoče v vseh štirih evangelijih. Jezusove učence je spomnil na čudež mane v puščavi, ko so potovali iz Egipta v obljubljeno deželo pod Mojzesovim vodstvom (2 Mz 16). V mani, s katero je Bog omogočil svojemu ljudstvu, da je lahko prišlo do svojega cilja, so videli napoved pravega nebeškega kruha, ki ga bo Jezus ponudil svojim učencem.

Jezus o sebi trdi to, kar lahko reče le Bog sam: Jaz sem pravi nebeški kruh, ki lahko potešim vašo najglobljo lakoto. Geste, ki jih vidimo, ko pomnoži kruh in ribe ter nahrani množico, nas spominjajo na zadnjo večerjo z njegovimi učenci. Te geste lahko vedno vidimo  pri vsakem obhajanju evharistije.

Kar dobimo z Gospodove mize, ni več le kruh in vino, ki smo ga prinesli v dar. Evharistična hrana nas združi z Jezusom Kristusom, saj nas naredi deležne njegovega poveličanega življenja. Ignacij Antiohijski (35–107 po Kr.) pravi, da je evharistija »tisti kruh, ki daje zdravilo nesmrtnosti, protistrup za smrt in tudi hrano, zaradi katere večno živimo v Jezusu Kristusu« (Ad Ef 20,2). Ta nadnaravna hrana je zdravilna tako za telo kot za dušo in je moč za naše vsakdanje življenje in delovanje v Kristusu ter naše potovanje v nebesa.

Po obhajanju in prejemanju evharistije postajamo vedno bolj živo in vidno Kristusovo telo sredi tega sveta. Kakor telesna hrana obnavlja izgubljene moči in nam omogoča, da lahko živimo in delujemo, nas tudi evharistija krepi in utrjuje v odpuščajoči in darujoči se ljubezni do Očeta in vsakega človeka. Po njej nas zdravi in osvobaja vsega, kar nam onemogoča popolno izročitev in dovoljenje, da lahko po nas nadaljuje svoja čudovita dela, ki jih je delal, ko je še živel na zemlji vsakdanje človeško življenje. Po njej nam omogoča veliko več, kot si lahko predstavljamo ali prosimo.

Nahranitev pet tisoč mož razkriva izjemno velikodušnost Boga in njegovo veliko dobroto do nas. Ko Bog daje, daje obilno. Daje več, kot potrebujemo zase, da lahko delimo z drugimi, zlasti s tistimi, ki so v pomanjkanju. Vzame tisto malo, kar imamo, če mu le ponudimo, in namnoži v dobro nas in drugih. Seveda pa je potrebno zaupanje v to, da on skrbi za nas in da nam ne bo ničesar bistvenega manjkalo, če bomo velikodušno delili. Bolj ko mu zaupamo in mu damo na razpolago vse, kar imamo, bolj lahko poteši naša najgloblja hrepenenja in potrebe ter nas napolni s hvaležnostjo in radostjo, ki jo more dati le on. Hkrati pa nas naredi radodarne, kajti osvobodi nas strahu zase in nam da okušati radost biti skupaj z njim kruh življenja za ljudi.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Ga slavim, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu ali pa s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Hvala ti, Kristus, da me rešuješ strahu zame in me usmerjaš v skrb za druge, sprejemaš moje darovanje in pomnožiš tam, kjer veš, da je potrebno.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu so mene in drugih ter o mojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa do Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak.