1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen kot je Nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Ko je noč, vihar, veter, je Gospod tam. Včasih nas strah odnese, ne zaupamo, mislimo, da Gospod spi. Pa vendar je bil v čolnu že pred nami in nam dal toliko, kot zmoremo. Gospod, naj me ne bo strah prositi te za pomoč, naj ti v zaupanju rečem, da ne zmorem in te prosim, da ustavi viharje, ki divjajo v meni. Naj dopustim, da se mi razodevaš.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Začnem počasi prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Marku 4,35-41

35 Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« 36 Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. 37 Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. 38 On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« 39 In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. 40 Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« 41 Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Gospod je postavil mejo viharju in s tem uči tudi nas, da postavimo mejo, sebi in drugim. Kako lahko postavimo mejo preizkušnjam, viharjem, ki nas preplavljajo – strahu, burnim odzivom, premetavanju strasti, bolečini, na katero smo se navezali, brezglavemu tekanju na dejavnosti?

− Če se prepustim globoki tišini, kaj mi Gospod želi povedati v njej?

− Katero vprašanje želim postaviti Gospodu?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, drugače pa grem naprej v osebno molitev

Po dveh prispodobah o Božjem kraljestvu, o katerih smo premišljevali prejšnjo nedeljo, smo zdaj povabljeni, da zremo njegovo skrivnostno navzočnost v moči, ki jo je Jezus udejanjil za svoje učence in za vse ljudi, predvsem izključene in obrobne. Evangelist Marko predstavi Jezusa, ki premaga morje, simbol kaosa, ter pokaže na moč Stvarnika, ki je v njem! (Mr 4,35-41). V njem je stvarjenjska moč, ki osvobaja, prečiščuje in daje življenje tistim, ki se mu približajo!

Evangelist Marko piše preganjanim skupnostim v 70-ih letih, ki se počutijo kot majhna ladja, izgubljena v morju življenja, z malo upanja, da bodo lahko prišli do želenega pristanišča miru. Zdi se, da Jezus spi v njihovem čolnu, ker ne čutijo Božje moči, da bi jih rešila pred preganjanjem. V tej obupni situaciji Marko združuje različne odlomke, ki poudarjajo moč, s katero je Jezus prisoten v skupnostih. To je zmagoviti Jezus! Ni se jim treba bati. To je eden izmed ciljev zgodbe o pomiritvi viharja.

Galilejsko jezero je blizu visokogorja. Včasih od skal veter močno zapiha na jezeru in povzroči nenadne nevihte. To se je zgodilo učencem. Čoln se je napolnil z vodo! Bili so izkušeni ribiči, a so mislili, da se bodo kmalu potopili.  Situacija je bila zelo nevarna! Jezus se ničesar ne zaveda in mirno spi. Ta globok spanec ni samo znak neizmerne utrujenosti, temveč tudi izraz njegove tihe zaupljive vere v Boga. Kontrast med Jezusovim odnosom do Boga in odnosom učencev je velik!

Jezus se ne zbudi zaradi viharja ampak zaradi obupanega krika učencev. Vstane. Najprej se sooči z morjem in ga umiri. Potem se obrne k učencem in jim reče: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Zgleda, kot da morja ni bilo treba umirjati, ker ni bilo nevarnosti. To je tako, kot če greš v hišo in pes ob gospodarju zalaja na gosta. Ni se treba bati, ker je gospodar tam, ki nadzoruje situacijo.

Pomiritev viharja nas spominja na izhod, ko je množica brez strahu prečkala morske vode (2 Mz 14,22). Spominja nas na preroka Izaija, ki je množici rekel: »Ko pojdeš čez vodo, bom s teboj, ko čez reke, te ne poplavijo.« (Iz 43,2). Jezus je izpolnil prerokbo iz psalma: »V svoji stiski so vpili h Gospodu, iz njihovih tesnob jih je izpeljal. Vihar je spremenil v tišino, utihnili so valovi. Razveselili so se, da so se pomirili, vodil jih je v pristanišče po njihovi želji.« (Ps 107,28-30)

Ko Jezus reče učencem: »Ali še nimate vere?«, ne vedo, kaj naj odgovorijo. Sprašujejo se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?« Kljub dolgemu skupnemu življenju pravzaprav ne vedo, kdo je. To vprašanje so nosili v sebi. To isto vprašanje še danes ostaja v nas, da nas spodbuja, da iščemo odgovor, ko prebiramo evangelij. V sebi nosi Jezusovo željo, da bi čim bolj spoznali in mu dopustili, da se nam vedno bolj razodeva.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Ga slavim, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu ali pa s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod, ti si v čolnu, še preden odplujemo. Kažeš nam, da te ne bomo vedno čutili, vabiš pa nas, da verujemo, da si tam. Hvala, da si z menoj, vedno.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu so mene in drugih ter o mojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa do Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak.