1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen kot je Nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod, ti daješ rast vsemu, mi še vemo ne, kako, in tudi ni v naši moči. Kaj pa je v naši moči? Posaditi seme – reči »Da« tvojemu vabilu in zaupati, da boš ti poskrbel za sadove. Pogosto razmišljamo o sadovih in se jezimo, ker niso taki, kot smo si predstavljali. Pozabimo, da nam Bog daje boljše sadove, kot si predstavljamo. Gospod, naj sprejemam tvoja vabila, čeprav ne vem, kam vodijo, in tebi izročam sadove. Naj prepoznavam sad, ki ga ves čas podarjaš – veselje srca vsak dan.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Začnem počasi prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Marku 4,26-34

26 In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. 27 Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. 28 Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. 29 Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« 30 In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? 31 Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. 32 Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« 33 V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. 34 Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Bog pride nežno, z nečim, kar je majhno. Pogledam prejšnje dni in prosim Gospoda, da mi pokaže, kdaj me je obiskal. Kako sem mu odgovoril? Kako mu želim odgovoriti sedaj?

− Gospod daje ritem in sad ob svojem času. Če eno vsakdanje dejanje poskušam še malo uskladiti z Božjim ritmom, ga malo upočasnim ali malo pospešim, kaj ob tem zaznavam?

− Katero seme me Gospod vabi, da posadim v teh dneh?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, drugače pa grem naprej v osebno molitev

Jezus je pripovedoval številne prilike. Vse so vzete iz življenja ljudi. Na ta način je pomagal ljudem odkrivati Božje stvari v vsakdanjem življenju, da to postane prosojno za Boga. Izredne Božje stvari se namreč skrivajo v običajnih in vsakdanjih stvareh. Tako so lahko globlje razumeli svoje življenje. Prilike dajejo ključ dogodkov, da lahko najdemo v njih Božja znamenja in skrivnostno prisotnost Božjega kraljestva. Prilika je prispodoba. Na primer, Galilejci so razumeli, ko je nekdo govoril o semenih, zemlji, dežju, soncu, soli, cvetju, ribah, žetvi itd. Jezus je uporabil vse, kar so ljudje dobro poznali, da bi jim razkril skrivnost Božjega kraljestva.

Prispodoba o sejalcu je portret življenja kmeta. Zemlja je bila polna kamenja. Bilo je veliko trnja in premalo dežja. Sonce je pogosto pripekalo. In ljudje, ki so ubrali bližnjice, so hodili po zemlji in poteptali rastline (Mr 2,23). Kljub vsemu je kmet vsako leto sejal, zaupajoč v moč semena in v velikodušnost narave.

Prilika ne pove vsega, ampak človeka spodbudi k razmišljanju in odkrivanju, začenši z izkušnjami, ki jih imajo poslušalci. To ni jasno povedan nauk. Ne nudi vode v steklenici, temveč vodi ljudi do izvira. Kmet, ki je poslušal priliko o semenu, si je rekel: »Seme v zemlji. Vem, kaj je to. Toda Jezus pravi, da je to povezano z Božjim kraljestvom! Kako je to mogoče?« Ni si težko predstavljati dolgih pogovorov med ljudmi, ki so to poslušali. Takšna prilika jih spodbuja, da poslušajo in gledajo naravo ter razmišljajo o življenju.

V današnjem evangeliju pripoveduje dve kratki zgodbi o stvareh, ki se dogajajo vsak dan v našem življenju: zgodba o semenu, ki raste samo zase, in zgodba o drobnem gorčičnem semenu, ki zraste in postane zelo veliko zelišče.

Kmet, ki vseje seme, ve: najprej seme, nato zeleni poganjki, bilka, klasje in žito. Kmet zna počakati in bilke ne bo porezal, preden bo čas. Ne ve pa, od kod prihaja moč za tla, dež, sonce in seme, da se to spremeni v sad. Takšno je Božje kraljestvo. To je proces. Obstajajo faze rasti. Vse potrebuje svoj čas in vse se zgodi pravočasno. Sad pride ob pravem času, vendar nihče ne more razložiti njegove skrivnostne moči. Nihče ni njegov gospodar! Samo Bog!

Gorčično seme je majhno, vendar raste do te mere, da lahko ptice gnezdijo v njegovih vejah. Takšno je Božje kraljestvo. Začne se kot nekaj zelo majhnega, nato raste in širi svoje veje. Prispodoba ne pove, kdo so ptice. Odgovor na to vprašanje bo pozneje v evangeliju.

Ko so učenci sami z Jezusom, želijo vedeti, kaj pomenita prispodobi. Jezus je osupnil nad njihovim nerazumevanjem (Mr 4,13).

Prilika istočasno razkriva in skriva! Razkriva tistim, ki se uglasijo z Jezusom in ga sprejmejo kot svojega Odrešenika. Skriva pa tistimi, ki ga nočejo sprejeti. Ti vidijo podobe prispodobe, vendar ne dojemajo njihovega pomena.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Ga slavim, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu ali pa s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Hvala, da želiš sodelovati z menoj, Gospod, in me vprašaš, ali želim sodelovati. Po tem pa ti poskrbiš, da se dogaja rast, in ti lahko prepustim to skrivnost. Hvala, Bog Ljubezni!

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu so mene in drugih ter o mojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa do Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak.