Moja odločitev ob izgubi mame, da obiščem Program za žalujoče, je imela več namenov: da povem svoje lepe občutke, ki sem jih doživela ob maminem odhajanju, in da poslušam, kako izgubo doživljajo drugi.

Tema smrti se mi zdi še vedno zelo tabuizirana, čeprav bi morala biti nekaj najbolj vsakdanjega. S približevanjem tej vsebini, odkrivanju odtenkov odhajanja, poslavljanja, sprejemanja smrti človek šele zares vstopa v darove, ki jih v sebi nosi življenje. Z odkrivanjem lepote ob umiranju in smrti lahko odstremo marsikatero zakritost, predvsem pa bolečino spremenimo v notranjo ljubezen in mirnost.

Hvaležna sem, da se pater Ivan zaveda pomembnosti vsebine žalovanja. V varnem prostoru, pripravljenem za ta namen, smo govorili o svojih notranjih doživljanjih in čutenjih, prepoznavali in rahljali intenzitete občutkov, vezanih na izgubo naših ljubljenih. Vsak je lahko v odmerjenem času v miru izrazil svojo zgodbo.

Pomembno je, da pridejo skupaj ljudje, ki so v podobnem čutenju zaradi smrti ljubljene osebe.

Ko je mama še živela, sem v svoji notranjosti že opravljala poslavljanje. V tišini obreda poslavljanja začneš videti majhne podrobnosti, v katerih se skriva lepota ljubezni življenja. V ta namen sem ji še v času njenega življenja napisala uspavanko za mirno pot v onostranstvo. Uspavanko sem tudi zapela. Dostopna na povezavi.

Dobro je vedeti, kam se človek lahko obrne ob takih trenutkih.

Zvonka T. Simčič, izgubila mamo