Krščanski duhovnosti se dela velika škoda, če se krči zgolj na molitev, asketske vaje, prizadevanje za herojske kreposti in popolnost ali pa se krči celo na njene posebne vidike, kot so vlita kontemplacija, mistična izkustva, videnja itd. Vse to je samo en vidik. Našo duhovnost razkriva način življenja. Vanjo je zajeto celotno življenje, ki ga živimo v osebnem in dejavnem odnosu s troedinim Bogom na vseh ravneh in v vseh razsežnostih vsakdanjega življenja. In takšne duhovnosti ne moremo celostno živeti, če nismo tesno povezani z njenimi zakramentalnimi koreninami kot mladika z vinsko trto (Jn 15).

Prav tako se moramo vedno bolj zavedati, da liturgija ni ena izmed šol duhovnega življenja, ampak je šola duhovnega življenja. Zato nikakor ne moremo govoriti o liturgični duhovnosti kakor o eni izmed šol duhovnosti. Krščanska duhovnost je vedno liturgična.

Liturgična duhovnost je krščansko življenje, torej življenje v Kristusu. Svoje korenine ima v zakramentih uvajanja in se udejanja v liturgičnih obredih, še posebej v dejavnem sodelovanju pri evharistiji. Iz tega izvira poslanstvo pričevanja sredi sveta, ki pa spet svoj vrhunec doseže v bogoslužju. Bogoslužje pa zopet vedno znova vabi in omogoča živeti v vsakdanjosti to, kar se obhaja.

Bogoslužje: vir in vrhunec duhovnega življenja.

To je osrednja trditev Konstitucije o svetem bogoslužju (B 10). Vsako krščansko duhovno življenje se poraja iz poslušanja Božje besede, ki kliče k spreobrnjenju ter vodi v krst in birmo. Hrani se iz evharistije ter obnavlja s pomočjo spovedi. Krščansko življenje v Duhu, ki nam je na začetku darovano pri krstu, birmi in evharistiji (zakramenti uvajanja v krščanstvo), raste in dozoreva v stiku z viri svetosti: občestvo s Kristusom in Svetim Duhom. Pri zakramentih smo dejansko deležni obeh virov. Zaradi tega lahko rečemo, da je krščanska duhovnost v bistvu krstna duhovnost: skladen in postopen razvoj vseh krstnih milosti.

Bogoslužje je prvi vir duhovnega življenja. Krstna milost se nadgrajuje, dozoreva in poglablja preko drugih zakramentov uvajanja: po birmi, ki je dar Svetega Duha; po evharistiji, ki obnavlja občestvo s Kristusom v njegovi velikonočni skrivnosti in telesu Cerkve; po spovedi, ki spet vzpostavlja in dopolnjuje krstno milost v očiščenju in boju proti grehu. Omenjenim zakramentom je potrebno dodati še bolniško maziljenje, ki obnovi krstno milost vključenosti v skrivnost Kristusove smrti, kot očiščenje in boj proti bolezni in telesni smrti. Zakramenta duhovništva in zakona izvirata iz milosti upodobitve po Kristusu, ki je glava cerkvene skupnosti v službenem duhovništvu ter skrivnost edinosti, ljubeče in plodne podaritve Kristusa Cerkvi, iz katere izvira pristna zakonska duhovnost. Tudi redovniško življenje kot duhovnost hoje za Kristusom v evangeljskih svetih se zdaj znova opira na zakramentalne vire krsta in birme. K istim zakramentalnim virom se morajo vračati tudi vsi različni vidiki krščanskega življenja, ki so izraz pristne duhovnosti: molitev, uresničevanje Božjega otroštva in občestva s Kristusom v moči Svetega Duha; teologalne kreposti, še posebej ljubezen, ki so nam podarjene pri krstu in jih hrani evharistija; apostolat, ki je zahteva krstne milosti in ljubezni, poslanstvo in služenje, ki izvirata iz evharistije.

Bogoslužje je tudi vrhunec duhovnega življenja. Cilj krščanskega duhovnega življenja je, da človek z vsem svojim bitjem odgovori na Božji klic k polnosti življenja, svetosti. Poklicani smo, kot pravi apostol Pavel, da pridemo do »popolne doraslosti v Kristusu« (Ef 4,13). To dosežemo postopoma, ko dopuščamo, da se v nas vedno bolj oblikuje Kristusovo čutenje, mišljenje, naravnanost ter predanost in izročenost Očetu v vsem, kar smo in kar imamo. Le-to se na poseben način uresničuje in dosega vrhunec v bogoslužju, še posebej v evharistični daritvi. V čemer je bogoslužje vir, v tem je tudi vrhunec, saj nam prav celostna vključitev vanj to omogoča.

Božja podaritev človeku čaka na odgovor, ki pa se uresniči v veri, upanju, ljubezni, hvaležnosti, slavljenju in v konkretnem prizadevanju za rast Božjega kraljestva miru, pravičnosti in ljubezni med nami. Seveda je celotno krščansko življenje prostor uresničevanja podarjene milosti v vsakdanjem življenju. To se na vidni in otipljiv način izrazi in uresniči pri bogoslužju, še posebej v evharistiji.

Nekatere značilnosti liturgične duhovnosti

Vsaka duhovnost je vedno liturgična. Lahko pa izpostavimo nekatere njene posebne značilnosti, ki so:

Teocentična. Liturgična duhovnost je v svoji trinitarični razsežnosti teocentrična. Največji pomen daje Božjemu delovanju in njegovi zastonjski pobudi odrešenja. Vse se steka k njemu: zahvala, priznanje in slava.

Kristocentrična. V središču liturgičnega izkustva so velikonočne skrivnosti Jezusa Kristusa. On je dejavno navzoč v zakramentih, še posebej v evharistiji. Njegova stvarna navzočnost po zakramentih podarja milost ter nas vodi v občestvo življenja z njim. V molitvi in slavljenju se združimo s Kristusom, ki kot naš veliki duhovnik moli v nas in za nas in ga mi molimo kot svojega Boga.

Preumatološka. Duh Očeta in Sina prežema bogoslužje v vseh njegovih razsežnostih, da bi se podaril Cerkvi in vsakemu kristjanu. S tem izgrajuje mistično Kristusovo telo, ki je Cerkev, in edinost v različnosti. V posameznih kristjanih oblikuje podobnost s Kristusom. Zadnji vir vsega, kar je po Kristusu v Svetem Duhu, pa je vedno Oče, ki nam ga je Kristus razodel in nas Sveti Duh spodbuja, da ga vztrajno kličemo: »Abba, Očka.« (Gal 4,6)

Občestvena. V svoji cerkveni razsežnosti je liturgična duhovnost skupnostna, občestvena. Poudarja socialni vidik Božjega odrešenjskega načrta, edinost in solidarnost vseh v grehu in odrešenju. Poudarja edinost Božjega ljudstva v vseh krajevnih občestvih po vsej zemlji. Občestveni vidik nenehno kaže na nujnost vzajemne ljubezni v Kristusu in medsebojne odvisnosti pri skupni rasti v svetost.

Cerkvena. Liturgija je tudi cerkvena, v kolikor so njeni bogoslužni izrazi določeni s strani legitimne cerkvene avtoritete. Ta bedi, v spoštovanju izročila in kultur posameznih krajevnih Cerkva, nad čistostjo in pravovernostjo v edinosti iste apostolske veroizpovedi.

Svetopisemska. Liturgična duhovnost je predvsem svetopisemska. Božja beseda ima v njej vzvišeno vlogo: je bistvena sestavina vsakega liturgičnega dejanja, navdihuje smisel vseh zakramentov in molitev. Bogoslužje je dejansko aktualizacija zgodovine odrešenja, ki jo danes razglašamo z besedami in uresničujemo v zakramentih.

Mistična. Liturgična duhovnost je mistična, ker se liturgično duhovno izkustvo vedno izrazi preko liturgičnih znamenj in skrivnosti. Vera in kateheza pomagata zaznavati pomen liturgičnih simbolov. Preko njiju smo deležni Božjega življenja.

Ciklična. Če liturgično duhovnost navdihuje bogoslužni koledar Cerkve, je tudi ciklična. Duhovni človek potopi svoje izkustvo in konkretno življenje v Kristusovo skrivnost. Dnevna molitev s posvečevanjem in podaritvijo časa v evharistiji vključuje človekov čas, njegove napore in delo v Božji odrešenjski čas. Tedenska evharistija praznuje vstajenje in v počitku prenavlja stvarstvo v pričakovanju novega stvarstva v vstalem Kristusu in pričakuje njegov drugi in dokončni prihod. Na tak način človekovo delo in življenje postajata priprava na prihod Božjega kraljestva. V letnem ciklusu Gospodovih skrivnosti smo postavljeni v odnos z odrešenjskimi stvarnostmi Kristusovega življenja in njegove smrti, po katerih oblikujemo svoje življenje.

Osebnostna. Liturgična duhovnost je tudi osebna, čeprav je skupnostna. Skupnost ali liturgično občestvo je sestavljeno iz živih oseb, v katerih se odrešenjski načrt uresničuje glede na njihovo poklicanost, darove in poslanstva. Liturgična duhovnost je toliko bogatejša, kolikor bolj je osebna oz. osebno sprejeta in živeta v konkretnih okoliščinah vsakega člana krščanske skupnosti, z njegovimi naravnimi in milostnimi darovi. Bogoslužje v bogočastju in posvečevanju uresničuje skrivnost edinosti v Duhu ter različnosti darov in karizem.

Misijonarska. Cerkev, ki je v bogoslužju sklicana skupnost (ecclesia), postaja epifanija, razodetje Kristusove skrivnosti svetu z besedami in dejanji. Bogoslužje teži k diakoniji, služenju bratom in sestram v ljubezni.

Eshatološka. Polna uresničitev liturgične duhovnosti bo šele v slavi. Bogočastje in posvečenje se bosta v polnosti dopolnila in uresničila v nebeškem Jeruzalemu. Vsako liturgično praznovanje je skrivnostni predokus eshatološke stvarnosti, ki pa ostaja v upanju. Vsako srečanje s Kristusom v Cerkvi nas vabi v upanje na dokončno srečanje z njim in polno uresničenje eshatološkega občestva. Vsako obhajanje bogoslužja je izraz prošnje ‘maranatha’ (pridi, Gospod Jezus) Cerkve in kozmosa.

Marijanska. Lahko tudi rečemo, da je liturgična duhovnost vedno implicitno tudi marijanska. Marija je vzor Cerkve in pravega bogočastja. Iz Marijinega občestva s Kristusovo skrivnostjo se Cerkev uči drž poslušanja, molitve, materinstva in podaritve.

Liturgija in osebna molitev

Nedvomno se v molitvi izraža duhovno življenje vernih. V duhovnosti zadnjih stoletij je bila molitev kriterij, po katerem so ocenjevali svetost in popolnost duhovnega življenja. Liturgična prenova je pospeševala drugačen tip duhovnosti in povzročila ideološko in praktično krizo. Kakšen je odnos med osebno molitvijo in bogoslužjem? Pravi odgovor na to vprašanje ni lahek.

Vsaka pristna krščanska molitev izvira iz liturgije in je njeno osebno uresničevanje. Kristjan moli v moči svojega krsta, v moči svojega dostojanstva Božjega sinovstva, v moči življenjskega občestva in prijateljstva s Kristusom in po daru Svetega Duha. Liturgija obnavlja krstno milost in poveča občestvo s Kristusom in darovi Svetega Duha. Vsaka krščanska molitev je liturgična, v kolikor je uresničevanje krstne milosti. Na ta način ponuja liturgiji priložnost, da se nenehoma izraža v vseh trenutkih življenja vernikov.

V liturgiji se kristjan nauči, da je treba nenehno moliti in ne prenehati. Skupnostni trenutki nas ne oprostijo osebne molitve, ampak jo spodbujajo, bogatijo in hranijo. Osebna molitev se mora oblikovati v šoli liturgije, ki zajema svoja besedila iz razodetja, izročila in vere Cerkve. Osebna molitev tako postaja pristen izraz krščanske molitve. V liturgiji se kristjan nauči, kakšen je smisel njegove molitve: zastonjska, usmerjena na Boga, odprta občestvu s Kristusom ter vzgibom Svetega Duha, ki je tisti, ki moli v vsaki molitvi. Liturgija v svoji cerkveni in skupnostni razsežnosti vzgaja k molitvi s celotno krajevno in vesoljno cerkvijo ter za celotno človeško družino, za konkretne ljudi sredi vsakdanjih dogodkov. Liturgija daje osebni molitvi popotnico Božje besede in vere Cerkve prav preko beril, psalmov in besedil cerkvenih očetov ter drugih duhovnih pisateljev pri praznovanju liturgičnega leta.

Sklep

Duhovno življenje je osebno uresničenje zgodovine odrešenja. Uresničuje se v Cerkvi, ki je zakrament odrešenja. Izraža pa se v liturgiji, ki je s svojimi besedami in dejanji zdaj in tukaj uresničevana zgodovina odrešenja. Liturgija je prostor, v katerem smo preko oznanjevanja Božje besede in sodelovanja pri zakramentih deležni občestva v življenju sv. Trojice in njenega delovanja v svetu. Hkrati je liturgija tudi vrhunec teologalnega odgovora Bogu z molitvijo in zakramentalnimi obredi. Liturgija je tako prostor in čas globokega izkustva osebne in skupne molitve. In prav osebna molitev zagotavlja polno, zavestno in dejavno sodelovanje v liturgiji in življenju iz nje.

Ivan Platovnjak DJ

Literatura:

Castellano, J., sv. »Liturgia«, Dizionario Enciclopedico di Spiritualità. Roma: Città Nuova, 19952.

Erwin, K. W., s.v. »Liturgia«, Nuovo Dizionario di Spiritualità. Città del Vaticano: Libreria Editrice del Vaticana, 2003.

Holder, A. ur. The Blackwell Companion to Christian Spirituality. Malden: Blackwell Publisching, 2005.

Oražem, F. Teologija duhovnosti. Ljubljana: Teološka fakulteta, 1993.

Waaijman, K. La spiritualità. Forme, Fondamenti, Metodi. Brescia: Editrice Queriniana, 2007.

Objavljeno v CSS 45 (2011), št. 4: 137-139.