1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen kot je Nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Sveti Duh, Tolažnik, ti omogočaš, da se zgodi, kar se zdi nemogoče s človeškega vidika. Vrneš svežino v življenja, pelješ nas v novo, onkraj predstav, in to dan za dnem. Navdihuj me, prosim, da opustim svoje predstave, začrtane poti, svojo postavo, da lahko zaživim v tvoji ljubezni, s tvojimi odgovori in kot sodelavec odrešenja.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Začnem počasi prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Janezu 15,26-27; 16,12-15

26 Kadar pa pride Tolažnik, ki vam ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. 27 Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. 12 Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. 13 Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in vam bo oznanjal prihodnje reči. 14 On bo poveličal mene, ker bo jemal iz mojega in oznanjal vam. Vse, kar ima Oče, je moje; 15 zato sem rekel, da bo jemal iz mojega in oznanjal vam.

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Nekaj časa preživim v tišini, da poslušam besedo Duha in z njegovo milostjo zanj razširim prostor v sebi.

− Duh resnice je Tolažnik. Prepoznamo ga po tolažbi, ljubezni, milosti. Kje me v teh dneh še posebej želi pobožati?

− Ko Duh potolaži, nas pelje naprej, v vstajenje. Kaj lahko vidim, izkušam na novo?

− Kje lahko v Duhu naredim korak naprej?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, drugače pa grem naprej v osebno molitev

Grška beseda paraklet (tolažnik) je bila v tistih časih precej znana po vsem sredozemskem svetu. Sveti Janez je to besedo uporabil že v prejšnjem poglavju (Jn 14,16): »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj.« Razložil je, da Duh tolaži, ostaja z njimi, jih brani in ščiti. Kot Tolažnik je Duh tudi tisti, ki je na naši strani v sodbi, v obtožbi na sodišču ob preganjanju.

Obtožbe, prezir, obsodbe zaradi vere v Jezusa Kristusa niso doživljali samo takratni kristjani, to se dogaja mnogim tudi danes, tudi nam. Toda na zatožni klopi nismo sami. Imamo Zagovornika. Gospodov Duh pride in nam daje moč, da lahko ostajamo mirni in v zaupanju, on nam bo dal prave misli in besede, ko bomo odgovarjali na obtožbe.

Pred Očetom je naš zagovornik Jezus, kot piše Janez v svojem prvem pismu (1 Jn 2,1). Pred svetom pa je Duh, ki nam ga Jezus pošilja od Očeta. Zato nas po evangelistu Luku (21,14) spodbuja, naj obrambe ne pripravimo vnaprej. Potrebno je predvsem to, da v sebi naredimo prostor za Svetega Duha in mu omogočimo, da bo on tisti, ki govori, dokazuje, prepričuje.

Apostol Pavel je v drugem Pismu Timoteju o svoji težki izkušnji rekel naslednje: »Ko sem se prvič zagovarjal, mi ni nihče stal ob strani. Vsi so me zapustili. Naj se jim to ne šteje v zlo.« (2 Tim 4,16) Vsi so ga zapustili, toda Gospodov Duh je ostal z njim. Zaradi tega je lahko ohranil mir in zaupanje, da je v Božjih rokah. Ko dovolimo Svetemu Duhu, da je z nami, nas tolaži in vodi, nam on daje prave misli in besede. Hkrati pa doživljamo živo in dejavno navzočnost Boga, kot da smo v objemu prijatelja, ki nas nikoli ne zapusti.

Sveti Duh preobraža naše srce in spreminja izkrivljene misli, da postajajo vedno bolj usklajene z Božjimi. On zdravi dušo, duha, srce in telo. Uči nas in nas dela poslušne, modre in preproste. Pričuje o učlovečenju Jezusa Kristusa Odrešenika, njegovem življenju in delovanju.  O trpečem in križanem Jezusu iz ljubezni do nas,  o njegovem vstajenju in novem življenju v njem. Ko smo odprti za Duha in mu dopustimo, da nam pričuje, nas spominja in uvaja v življenje s Kristusom, ne moremo ostati ravnodušni in dremajoči, temveč živi na njegov način.

 »In boste moje priče,« pravi Jezus (Apd 1,8). Sveti Duh nam je darovan, da bi bili sposobni pričevati o Jezusu. Prežme nas s svojim ognjem ljubezni, da jo lahko izžarevamo v tem svetu. To lahko uresničimo le v globoki povezanosti z njim. Ne gre za dve vzporedni pričevanji, temveč hkratno: Duha in nas. Vsak dan imamo možnost, da tam, kjer smo, živimo njegovo ljubezen in izpovemo, da naš Gospod živi, da je tu, sredi med nami.

Sveti Duh govori o Jezusu in uporablja Očetove besede, ki jih sliši v njem. Njegovo bivališče je Oče. Ko prihaja k nam, prinaša s seboj odtis, pečat tega bivališča, tistega kraja neskončnega občestva ljubezni Očeta in Sina. To je tudi naše bivališče, naš dom, naš izvor in cilj. Ko sprejmemo Jezusovega Duha, znova odkrijemo, da izhajamo iz Očeta, svojega Stvarnika, da smo rojeni v njem in živimo v njem. Če želimo najti sebe, najti svojo življenjsko pot, smisel svojega življenja, bomo našli vse to prav v tem domu, ko prisluhnemo in sprejmemo besede Duha, ki jih izgovarja v nas. Prav zaradi tega potrebujemo molk in tišino, da bi jih lahko poslušali in slišali ter jih udejanili v svojem vsakdanu.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Ga slavim, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu ali pa s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Hvala ti, Duh resnice, da prihajaš k meni, me spomniš, da imam srce, v katerem mi šepetaš. Predvsem mi šepetaš o ljubezni in usmiljenju, kako je vse možno, ko ti zaupam in vodiš moj korak. Ti si moja prava tolažba. Naj bo slavljeno tvoje ime, o Ljubezen!

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu so mene in drugih ter o mojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa do Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

p. Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak.