1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen kot je Nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Kristus nas pošilja v svet, da prinašamo veselo oznanilo. Mi smo njegovi ambasadorji. Sveti Duh, navdihuj me, da bom lahko iz tvoje ljubezni živel po Kristusovem zgledu.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Začnem počasi prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Janezu 17,11-19

11 Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. 12 Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. 13 Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno. 14 Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. 15 Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. 16 Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. 17 Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. 18 Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, 19 in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Tri Božje osebe so eno v različnosti. Kje se lahko te dni odprem za različnost in ravnam po navdihu Svetega Duha?

− Kristus ne prosi, da bi Oče učence vzel s sveta, marveč jih pošlje v svet, da oznanijo veselje odrešenja. Kakšno zaupanje! Kam sem v tem času poslan kot Kristusov učenec?

− Kaj je krepilo povezanost med Jezusom in učenci? Kaj jo krepi v odnosih v mojem življenju? Kako lahko te kvalitete prenesem v kakšen odnos, kjer je povezanost manj živa?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, drugače pa grem naprej v osebno molitev

Današnji evangelij postavlja pred nas Jezusovo duhovniško molitev.

Svojo skrb za učence spremeni v molitev: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.« (17, 11) Vse, kar počne v svojem življenju, počne v Očetovem imenu. On je razglasitev Božjega imena. Ime Boga je GOSPOD, JHWH. V njegovih časih se je to ime izgovarjalo z besedami Adonai, Kyrios, Gospod. Peter v govoru na binkošti pravi, da je bil Jezus zaradi svojega vstajenja postavljen za Gospoda: »Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija.« (Apd 2, 36) Pavel pravi, da je bilo to storjeno zato, da »vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.« (Fil 2,11). JHWH, Božje ime je dobilo konkretno obličje v Jezusu iz Nazareta! V tem imenu smo poklicani k edinosti. Želi, da bi njegovi učenci živeli edinost v svojih skupnostih, kajti le tako se bodo lahko uprli svetu, ki jih sovraži in preganja. Na ta način bodo lahko vedno in povsod pričali o Božji ljubezni, ki edina vedno ostane in ne more biti nikoli premagana.

Jezus se poslavlja. V kratkem času bo odšel. Zaradi tega so učenci žalostni. Želi, da bi bilo njihovo veselje polno, saj bo ostal z njimi po svojem Duhu Tolažniku, ki jim ga bo dal. Želi, da bi bili v svetu, ne da bi pripadali svetu. To konkretno pomeni, da živimo sredi tega sveta, ne da bi se oddaljili od Boga in se zavedali njegove žive in dejavne navzočnosti v vsem, kar obstaja. Da živimo na način, kot je živel Jezus in da gledamo ter ravnamo tako, kot bi on.

Očeta je prosil, naj bodo posvečeni v resnici. To pomeni, da bodo sposobni posvetiti celo življenje pričevanju o njima. Jezus je celotno svoje življenje posvetil razodevanju Očeta. Učence prosi, naj stopijo v isto poslanstvo. Posvečujejo se toliko, kolikor živijo ljubezen med njim in Očetom ter njuno ljubezen do vseh ljudi. Posvetiti se pomeni postati človek kot Jezus Kristus. Papež Leon Veliki je dejal: »Jezus je bil tako človek, kot je lahko samo Bog človek.«

Kakor je Oče poklical Jezusa, naj služi v svetosti in resnici, smo tudi mi poklicani in opremljeni za nalogo služenja Bogu v svetu kot njegovi ambasadorji. Božja resnica nas osvobaja nevednosti in zavajanja greha. Razkriva nam Božjo dobroto, ljubezen in modrost. Daje nam žejo po svetosti. Sveti Duh je vir in dajalec vse svetosti. Ko dovolimo Svetemu Duhu, da deluje v našem življenju, nas spremeni s svojim očiščevalnim ognjem in v Kristusovo podobo.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Ga slavim, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu ali pa s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Gospod Bog, hvala, da me pošiljaš v svet, da te oznanjam, in me hkrati varuješ pred hudim. Vodiš me k resnici, da bi jo lahko živel v odnosih – da bomo eno, kot si ti v sebi kot Oče in Sin in Sveti Duh eno. Hvala, da lahko ravnam po tvojem zgledu.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu so mene in drugih ter o mojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa do Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Pripravila: p. Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak.

Ljubljana, 10. 5. 2021