1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen kot je Nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Vstali Kristus, večkrat si prišel k učencem, ker veš, da potrebujemo dolgo časa, da nekaj sprejmemo in verujemo. Tudi njihovih dvomov in strahov nisi obsojal. Naredil si vse, da se razblinijo – prinesel si jim ljubezen in odpuščanje grehov. Prosim te za milost vere, da ti zaupam, da izpolniš svoje obljube.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Začnem počasi prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Luku 24,35-48

35 Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha. 36 Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« 37 Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. 38 Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? 39 Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« 40 Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. 41 Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« 42 Ponudili so mu kos pečene ribe. 43 Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. 44 Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« 45 Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. 46 Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, 47 in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. 48 Vi ste priče teh reči.

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Učenci so se Jezusa ustrašili, dvomili so. Gospod jih ni obsojal – slišal jih je in jim pokazal, kar so potrebovali za vero. Kje zaznavam dvom, strah pri sebi? Izročim to Gospodu.

− Gospod je pokazal rane, ni jih skrival. Tudi naše rane so že odrešene v Vstalem in »dišijo«. Jezusu povem za svoje rane.

− Učenci so si pripovedovali, kar se jim je zgodilo, ko so srečali Vstalega. Preko skupnosti Bog utrjuje našo vero. Kako sem doživel Vstalega v teh dneh? Komu lahko povem o tem?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, drugače pa grem naprej v osebno molitev

Medtem ko sta učenca enajsterim razlagala, kaj se jima je zgodilo na poti v Emavs in kako sta prepoznala Gospoda po  lomljenju kruha, je nenadoma mednje stopil sam Gospod in rekel: »Mir z vami!« Jezus se vrne k tistim, ki mu pripadajo. Stoji v njihovi sredi, sam, ves kot prej, čeprav na drugačen način. Pokaže se v svoji poveličani telesni obliki kot dokaz , da se je vstajenje zares zgodilo.

Presenečeni in prestrašeni učenci so mislili, da vidijo duha. Njihova zmedenost se ne nanaša na prepričanje, da je Jezus vstal, ampak na njegovo telesno naravo. Sami so morali izkusiti, kako težko je verjeti, da je resnično

telesno vstal od mrtvih in ne samo njegov duh. Le tako so se lahko usposobili za pričevanje o resničnosti njegovega vstajenja.

Luka se ne boji prikazati to, kar so doživljali učenci. Vstali Jezus sprejme njihovo zmedenost, prestrašenost in dvome. Pokaže jim svoje roke in noge. Potem jih prosi še za hrano in vpričo njih je. Tako se razodene kot odrešenik tudi tistih, ki so prestrašeni in v dvomih. Tudi danes hodi z nami po poteh naše nevere, da bi v nas okrepil vero vanj in nam dal možnost, da mu pokažemo svojo ljubezen in ga počastimo, ko pomagamo ljudem v njihovih bolečinah in stiskah. Vedno namreč velja njegova obljuba: Kar boste storili kateremu izmed najmanjših, boste meni storili (Mt 25, 40).

Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Vera apostolov v vstajenje je bila ključ za razlago in razumevanje Svetega pisma ter osnova za velikonočno oznanilo. V njem so se izpolnile prerokbe in obljube ter dobi Sveto pismo svoj polni pomen. Ljudje ga sami po sebi ne moremo razumeti. Navzočnost vstalega Kristusa in moč njegovega Duha nam odpirata um, da morejo besede zaživeti in nam omogočiti srečanje z živim Bogom.

Vi ste priče teh reči. Krščanska skupnost je poklicana, da je priča vsega, kar se je zgodilo z Jezusom Kristusom, vsega njegovega življenja, trpljenja, smrti in vstajenja. Kot Cerkev smo poklicani biti priča navzočnosti vstalega Gospoda, ki v njej in po njej deluje z vso močjo, ter Božjega kraljestva na tem svetu in v večnosti.  Imamo obljubo, da bomo deležni tolažbe Svetega Duha (Apd 9, 31).

Ko gledamo zgodovino Cerkve, lahko vidimo, kako je postopoma potovala iz Jeruzalema na vse strani sveta. Evangelist je v Apostolskih delih na kratko popisal njeno začetno evangelizacijsko pot. Vsi so bili vanjo vključeni. Vsi naj bi namreč prejeli zveličanje, zlasti vsi izključeni in grešniki (Lk 15, 7.10).

Tako kot Marija smo vsi poklicani, vsa Cerkev, da se popolnoma preobrazimo v Kristusu, da bi lahko bili deležni mesijanskega materinstva (Lk 1, 30-35). Magnifikat nam razkriva pravo pot evangelizacije. Poklicani smo, da hodimo in nosimo v sebi besedo odrešenja. Da hodimo v veri in zaupamo v Boga, ki izpolnjuje svoje obljube. Da hodimo v veselju do njega, ki nas je blagoslovil, ne zaradi kakršnih koli naših zaslug, ampak v ponižnosti sprejemanja življenja. Naj bo Marijina pot, ki je prva Jezusova učenka, naša pot: iti v Duhu naproti našim bratom in sestram. S seboj pa naj nosimo − tako kot ona − samo Jezusa Kristusa (Apd 3, 6).

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Ga slavim, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu ali pa s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Hvala ti, vstali Kristus, da me slišiš in v miru sprejmeš moje dvome, strahove, vznemirjenja. Odpustiš mi grehe vsakič znova in mi podarjaš mir. Hvala, da imam o tem možnost pogovarjati se z ljudmi. Tako se podpiramo v veri in si ti navzoč med nami ter delčke, ki jih mi seciramo, spet povezuješ v celoto.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa do Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak. Foto Canva.