1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Naredim znamenje križa in se tako še globlje zavem Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen kot je Nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Moj Gospod in moj Bog, prosim te za vero, da bi imel življenje v tvojem imenu.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Začnem počasi prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Janezu 20,19-31

19 Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« 20 In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. 21 Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« 22 In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! 23 Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

24 Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. 25 Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« 26 Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« 27 Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« 28 Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« 29 Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« 30 Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; 31 ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

− Kjer je strah, Jezus prinese ljubezen. Kje se mi v življenju kaže ljubezen, ki premaguje strah?

− Katera vrata strahu in dvomov bi lahko Vstali odprl pri meni?

− Pri čem bi me lahko podprlo uho sočutja, ki ga ponuja Jezus?

− Kako lahko sočutje prakticiram še naprej?

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, drugače pa grem naprej v osebno molitev

Tomaž, imenovan Dvojček, je bil eden od dvanajsterih.  Je eden glavnih likov Janezovega evangelija. Še posebej je izpostavljen njegov dvomljiv značaj (11,16; 14,5). Njegovo poimenovanje “Dvojček” lahko kaže na vsakega izmed nas, saj smo vsi bolj ali manj njegov dvojček s težavami, ko verujemo v Jezusa, Božjega Sina, ki je umrl in vstal.

Ko so Andrej, Janez in Filip prvič našli Mesija, so novico takoj sporočili drugim (Jn 1,41-45). Zdaj, po vstajenju, pa so besede »Videli smo Gospoda!« uradna razglasitev očividcev o Jezusovem vstajenju (Jn 20,18. 24).

Apostol Tomaž jim nikakor ne more verjeti, zato pravi: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Tomaž želi sam doživeti srečanje z vstalim Gospodom.

Janezov evangelij se zaveda težav, ki jih imajo nekateri pri verovanju v vstajenje (Lk 24, 34-40; Mr 16, 11; 1 Kor 15, 5-8), zlasti tisti, ki vstalega niso videli. Tomaž je tisti, v katerem se lahko najdejo (najdemo) in jim (nam) želi pomagati na poti h globoki osebni veri.

Tomaž je pripravljen verjeti, vendar želi zaradi strahu pred zmoto izraziti svoj dvom in se ga rešiti. Jezus zato v njem ne vidi ravnodušnega dvomljivca, ampak človeka, ki išče resnico. Kot pravi človek ga povsem razume in mu da možnost, da se osebno prepriča, izkustveno doživi resničnost njegovega vstajenja od mrtvih. Hkrati pa to izkoristi kot priložnost, da izrazi hvaležnost vsem bodočim vernikom, ki ne bodo imeli enake možnosti kot Tomaž(Jn 20, 29).

 »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20, 27) Jezus ponovi njegove besede in začne z njim dialog. Ve, da ga Tomaž ljubi. K njemu pristopa sočutno, ker želi, da bi lahko čim prej okušal mir, ki izhaja iz vere vanj in v njegovo vstajenje. Na ta način mu pomaga, da lahko raste v veri on in vsi, ki prebiramo to evangeljsko poročilo. (Če želimo še globlje vstopiti na to pot vere, so nam lahko v pomoč tudi naslednji odlomki: 1 Jn 1-2; Ps 78, 38; 103, 13-14; Rim 5, 20; 1 Tim 1, 14-16.)

»Moj Gospod in moj Bog!« To je izpoved vere v vstalega Jezusa Kristusa in v njegovo božanskost. Ta vera vanj je razglašena že na začetku Janezovega evangelija (1, 1). V Stari zavezi besedama Gospod in Bog ustrezata besedi »Jahve« in »Elohim« (Ps 35, 23-24; Apd 4, 11). To je popolna in najbolj neposredna velikonočna izpoved vere vanj. Judje so ta imena za Jezusa zelo globoko doživljali, saj so se nanašale na Boga, v katerega so verovali in celo niso izgovarjali imena »Jahve«, zaradi njegove svetosti. Jezus ni popravil Tomaževih besed. Sprejel je to poimenovanje in tako ponovno potrdil, da je on pravi Bog, čeprav so mu Judje prav to vedno znova očitali (Jn 5,18 idr.)

»Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« Jezus se ni želel dokazovati z znamenji in čudeži, da bi verovali vanj (Jn 4, 48). Toda hkrati je jasno povedal, da vera vanj ni zgolj odgovor na to, kar so sami neposredno videli, slišali in otipali. Je stvar zaupanja njegovemu oznanilu in oznanilu tistih, ki so ga videli, slišali in otipali.

Ob vsem tem je prav, da se spomnimo odlomkov, ki govorijo o verodostojni veri, o poti k popolnosti, h kateri smo povabljeni brez Tomaževih zahtev. To je vera, prejeta kot dar in dejanje zaupanja. Zgled nam dajejo naši predniki (Apd 11; Heb 11) in Marija (Lk 1,45). Nam, ki verujemo v Jezusa dva tisoč let po njegovem prihodu, je rečeno, da ga, čeprav ga nismo videli, lahko ljubimo ter se veselimo z nepopisnim in veličastnim veseljem (1 Pt 1, 8).

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Ga slavim, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu ali pa s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Moj Gospod in moj Bog, ti si moj Odrešenik in usmiljena Ljubezen, ki me vodiš, mi vlivaš zaupanje in mir, podarjaš sočutje ter si potrpežljivo ob meni in me poslušaš. Hvala ti, Vstali Kristus!

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija. To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu so mene in drugih ter o mojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa do Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Ivan Platovnjak DJ, TEOF, Ignacijev dom duhovnosti, in Alenka Oblak