Peter sprašuje Jezusa, kolikokrat naj odpusti svojemu bratu, ki greši zoper njega (Mt 18,21). Morda se kdaj tudi mi tako sprašujemo. Jezus odgovarja, da sedemdesetkrat sedemkrat, torej vedno (Mt 18,22). Kako je to mogoče? Za nas je nemogoče, ne pa za Boga. Tako on odpušča. Tako usmiljen je naš Oče. Takšni naj bi postajali tudi mi. Kako?

Nikakor ne na podlagi svojih moči, svoje odločitve, da bomo odpuščali. To zmoremo samo z njegovo pomočjo, z darom odpuščanja, ki nam ga daje po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu.

Prosimo Svetega Duha, naj nam daje vedno znova ta dar in tudi moč, da bomo z njim sodelovali, da se bomo v njegovi moči odločali za pot odpuščanja. Le tako bo odpuščanje postalo naš način življenja, tako kot dihanje, kot utrip srca. Prosimo ga tudi, naj nas spominja in uči, kako na Jezusov način graditi z drugimi in s seboj spoštljive odnose, ki vključujejo zdrave meje in pričakovanja.

Vsi smo slabotni in ranljivi. Vsi smo pogosto razočarani in ranjeni, toda hkrati tudi tisti, ki razočaramo in ranimo druge. Nihče ni tako popoln, »celo Bog ne«, da bi nas ne mogel razočarati. Ob vsem, kar se nam zgodi, ne zmoremo vedno verjeti, da nas on resnično vedno in povsod ljubi, želi dobro. Vsi živimo od usmiljenja in odpuščanja.

Ne zaprimo se v stisko razočaranja in ranjenosti ter v pravičnost, ki nas sili, da drugemu pravično povrnemo to, kar nam je storil, da se mu maščujemo. Dopustimo, da v nas zmaga usmiljenje in odpuščanje Boga Očeta. Odločimo se zanj in prosimo, da bi se v nas in v tistem, ki nas je prizadel in ranil, zgodilo odpuščanje. Iščimo to pot in gotovo jo bomo našli. Tako bomo lahko vedno znova doživljali veselje odpuščanja ter svobodo in mir, ki ga ta svet ne more dati, kajti to je Božji dar.

p. Ivan Platovnjak

Ljubljana, 12. 3. 2021