Iskreno opravičilo odstrani pregrado, ki je nastala zaradi krivice, in odpre vrata, da se lahko sčasoma obnovi zaupanje. Ko se opravičimo, prevzamemo odgovornost za svoje vedenje in se poskušamo pobotati s človekom, ki smo ga prizadeli. Brez opravičila žalitev ostane kot pregrada, kakovost odnosa pa se zmanjša. Dober odnos vedno prežema pripravljenost za opravičilo, odpuščanje in spravo.

Dobra novica je, da se umetnosti opravičevanja lahko naučimo. Obstaja pet temeljnih vidikov opravičila. Vsak od njih je pomemben. Toda za posameznika sta eden ali dva učinkovitejša od drugih. Ključ do dobrega odnosa je učenje jezika opravičevanja drugega človeka in pripravljenost, da ga govorimo. Ko govorimo njegov prvotni jezik opravičevanja, mu olajšamo, da nam iskreno odpusti. Če pa tega ne storimo, nam teže odpusti, saj ni prepričan, da je naše opravičilo iskreno.

Prvi jezik opravičevanja: izražanje obžalovanja

Najpogosteje ga izražamo z besedami »žal mi je«. Izražanje obžalovanja je čustvena plat opravičila. Prizadetemu razkriva našo krivdo, sram in globoko bolečino, ki mu jo je prizadejalo naše vedenje. Izražanje obžalovanja je temeljno za dober odnos. To lahko izrazimo na ta način: »Res mi je žal, da sem te razočaral. Moral bi biti bolj pozoren. Oprosti, da sem ti zadal toliko bolečine.« »Tedaj očitno nisem dobro razmišljal. Nikoli te nisem hotel prizadeti, zdaj pa vidim, da so bile moje besede zelo neprimerne. Žal mi je, da sem bil tako brezčuten.« »Oprosti, da sem izdal tvoje zaupanje. Ustvaril sem oviro v najinem odnosu, ki bi jo rad odstranil. Jasno mi je, da bo tudi po opravičilu še nekaj časa trajalo, da se boš z menoj spet podala po poti zaupanja.«

Drugi jezik opravičevanja: sprejemanje odgovornosti

Bistvo prevzemanja odgovornosti za vedenje je pripravljenost priznati: »Napak sem ravnal.« Vem, da je bilo moje dejanje napačno. Lahko bi se poskušal izgovoriti, a nimam izgovora. Čisto preprosto, to, kar sem storil, je bilo sebično in narobe. To lahko izrazimo tako: »Narobe je bilo, kako sem govoril. Bilo je nesramno in neresnično. Govoril sem v jezi in poskušal dokazati svoj prav. S teboj sem govoril neprijazno in neljubeče. Upam, da mi boš odpustila.« »Vem, da je bilo moje dejanje napačno. Lahko bi se poskušal izgovoriti, a nimam izgovora. Čisto preprosto, to, kar sem storil, je bilo sebično in narobe.«

Tretji jezik opravičevanja: povračilo

Pojem povračilne odškodnine temelji na prirojenem človekovem čutu, da je treba storjeno krivico »poplačati«. Iskreno opravičilo naj spremlja želja po popravilu storjenih krivic in zagotovilu človeku, da nam je resnično pri srcu. To lahko izrazite tako: »Vem, da sem te globoko prizadel, in čutim, da bi ti moral nekako »poplačati« za bolečino, ki sem ti jo zadal. Mi lahko kaj predlagaš?« »Ne zdi se mi prav, da rečem samo oprosti. Rad bi nekako popravil to, kar sem storil. Kaj bi se ti zdelo primerno?«

Četrti jezik opravičevanja: iskreno spreobrnjenje

Odločitev za spremembo, spreobrnjenje nakazuje, da se nič več ne izgovarjamo. Ne omalovažujemo svojega vedenja, ampak prevzemamo popolno odgovornost za svoja dejanja. Nočemo nadaljevati takega vedenja, zato se odločimo, da se bomo z Božjo pomočjo spremenili. To lahko izrazimo na ta način: »Res se želim spremeniti. Vem, da ne bom popoln, vendar bi res rad poskusil spremeniti to vedenje. Bi me bila pripravljena opomniti, kadar bom zapadel v prejšnje vzorce? Reci samo ‘padec’. Mislim, da mi bo to pomagalo, da bom nehal in spremenil smer.«

Peti jezik opravičevanja: prošnja za odpuščanje

Zakaj je prošnja za odpuščanje tako pomembna? Prvič, prošnja za odpuščanje nakazuje, da hočemo popolnoma obnoviti odnos. Drugi razlog je ta, da pokaže, da se zavedamo, da smo storili nekaj narobe – da smo namerno ali nenamerno prizadeli drugega človeka. Tretji razlog je ta, da smo pripravljeni prihodnost odnosa izročiti v roke prizadetega. Ko rečemo: »Mi boš odpustil?«, vemo, da namesto tega človeka ne moremo odgovoriti na to vprašanje.

Zakaj je težko odpustiti? 1) Prizadeti se bo morda moral odreči iskanju pravice. Človek lahko misli, da bi moral krivec »trpeti« ali da si ne »zasluži« odpuščanja. 2) Prizadeti mora morda odpustiti dolgotrajne posledice. 3) Prizadeti bo morda težko odpustil, če je bila žalitev velika in/ali se je ponavljala. Odpuščanje lahko zahteva, da moramo najprej opraviti povračilo ali kesanje, zlasti če je to eden od prvotnih jezikov odpuščanja prizadetega človeka.

Referenca: Chapman, Gary in Jennifer Thomas. 2012. 5 jezikov odpuščanja. Ljubljana: Družina.

Povzel p. Ivan Platovnjak DJ

Ljubljana, 4. 3. 2021

ZA OSEBNO MOLITVENO PREMIŠLJEVANJE IN POGOVOR

K čemu te/vaju je spodbudilo premišljevanje pet jezikov opravičevanja? Kakšen korak želiš/ta najprej narediti na področju opravičevanja v vajinem odnosu?

Kateri jezik opravičevanja je tvoj? Po čem to sklepaš? Ali lahko navedeš kakšen primer?

Tri vprašanja, ki ti lahko pomagajo odkriti jezik opravičevanja tvojega bližnjega ali pa partnerja/sozakonca: 1) Opiši opravičilo, ki si ga bil deležen in se ti je zdelo nezadostno. Kaj je manjkalo? 2) Ko ugotoviš, da si prizadel partnerja, mu reci: »Boli me, ker sem te prizadel. Zakaj mi ne poveš, kaj te pri mojih besedah ali dejanjih najbolj boli?« 3) Vprašaj svojega bližnjega ali pa partnerja/sozakonca z vso iskrenostjo: »Cenim najin odnos. Kaj moram reči ali storiti, da mi boš lahko odpustil?«