Pogosto se sliši, da je odpuščanje stvar volje. Če hočeš, moreš odpustiti. Da bi takšne trditve zvenele še bolj resnične, se navedejo čudoviti primeri. Odpuščanje ni odvisno zgolj od naše volje. Še sebi ne zmoremo odpustiti, tudi če še tako zelo hočemo, kaj šele drugemu, ki nas je ranil, prizadel. Še posebej težko je odpustiti sozakoncu, ker vam je tako blizu in ker ste mu tako verjeli in zaupali. Žalitve so najtežje, najbolj boleče in hromeče v najglobljem odnosu. Težko je sprejeti dejstvo, da je vsak od zakoncev le človek, ki ljubi omejeno, pa če si še tako zelo prizadeva. Sozakonec ni Bog. Tudi sam je potreben nenehnega odpuščanja in ljubečega sprejemanja. Premalokrat se zakonci zavedajo, da je pravo odpuščanje največji čudež, resnični dar Božje milosti, pa tudi sad njihovega aktivnega sodelovanja s to milostjo.

Brezpogojno odpuščanje?!

Večkrat je problem v napačnem pojmovanju odpuščanja, ki je lahko pravo ali pa zgolj navidezno.  Zakonci lahko zapadejo v skušnjavo, da sozakoncu sicer odpustijo, a mu vedno znova očitajo tisto, kar je zagrešil, in ga obsojajo. Verjetno so vsakemu znani stavki: Saj ti nisem zameril, saj je vse v redu, vse sem ti odpustil, vse to sem sprejel, še vedno te imam rad, poglej, kakšen si ti. Na ta način se sozakonec dvigne nad drugega in mu pokaže, kako je ničvreden, nesposoben, nula. To je nekakšno maščevanje skozi »odpuščanje«, ko sozakoncu navidez odpusti, a se mu hkrati na ta način maščuje.

Napačno razumevanje odpuščanja

Mnogi živijo v napačnih predstavah, da tisti, ki odpušča, ne postavlja mej. Toda zdrava ljubezen postavi meje in zna pokazati drugemu, kaj in kdaj pohodi njegovo dostojanstvo, najgloblje bistvo. Včasih pride do zamer, ker si zakonca nista postavila zdravih mej, ker si nista pokazala, preko česa drugi ne sme iti. Pomembno je, da si povesta, kaj vsakega od njiju zaboli, rani, prizadene, kaj povzroča žalost, jezo, … Skozi pogovor lahko odkrijeta, kaj bi se dalo narediti, da do takih situacij ne bi več prihajalo.

Postaviti meje

Odpustiti ne pomeni porušiti meje, ampak se jih naučiti zdravo postavljati. Odpustiti tudi ne pomeni, da drugemu odvzamemo njegovo odgovornost. Zdravo odpuščanje dopusti drugemu njegovo dostojanstvo, da je odgovoren za svoja dejanja in zmore nositi njihove posledice in popravi ter spremeni tisto, kar se da. To ne pomeni, da bomo lahko odpustili, če se bodo žalitve vedno znova dogajale, če se drugi ne bo nič spremenil. Po pravem odpuščanju ne bo nikoli enako, kot je bilo prej, ampak se bo rodilo nekaj boljšega. Zavedati pa se moramo, da nam je odpuščanje lahko le darovano.

Odpuščanje sozakoncu

Sozakoncu odpustite, ker se odločite za ljubezen, ker veste, da je tudi on Božja podoba, čeprav je v nekem trenutku  morda videti izmaličena, ker je v njem toliko strahu, ranjenosti. Kar je naredil, je naredil iz svoje nemoči, stiske, nesamospoštovanja, nezaupanja v Božjo ljubezen, v Božjo moč in v Božje usmiljenje. Morda je to naredil, da bi vas prebudil, da bi slišali, kako zelo hrepeni po ljubezni in spoštovanju. Ko ljubite in spoštujete sozakonca, ljubite Boga v njem in ga s tem tudi najbolj počastite.

Potreben čas in konkretni koraki

Če pa je prišlo do večje prekršitve zaupanja, ali je kdo izmed zakoncev zapadel v odvisnosti (npr. pornografske, spolne, odnosne idr.), ki povzročijo globoke rane, morata zakonca drug drugemu dopustiti potrebni čas. Ne moremo pričakovati, da bo zakonec kar takoj odpustil zgolj zaradi dejstva, da je kristjan in da ga ima rad. To ni samo odločitev. Potrebni so tako psihološki/terapevtski koraki kot tudi koraki vere. Določen čustven zapis, spomin, ki se usede v človekovo dušo in v njegova čustva, ni mogoče kar izbrisati. To je potrebno ozdraviti. Zmožnost odpuščanja lahko izprosimo od Boga in to je dar. Lahko pa iščemo razne izgovore; češ da si je drugi to zaslužil in pademo v skušnjavo maščevanja.

Odpuščanje osvobaja za Življenje

Z odpuščanjem naredi vsak največ dobrega zase. Če namreč ne odpustimo, se zakopljemo v stisko in bolečino, v preteklost, ne moremo več živeti v svobodi. Neodpuščanje nas zveže, da ne moremo prosto dihati. Pojavi se globoka zamera in znajdemo se v nenehnem strahu, kaj se bo še zgodilo. Ker moramo biti vedno na preži, zgubljamo moč. Ne moremo več zaupati, se odpreti in tako dušimo sami sebe. Lahko pa se zakopljemo tudi v samopomilovanje in nase gledamo kot na trpečega človeka, kot žrtev … Mnoge bolezni izhajajo iz tega, ker ne moremo živeti sproščeno, ampak nenehno premišljujemo, kaj bo; kako bomo to povrnili.

Potek odpuščanja

H. Lacordaire je zapisal: “Hočete biti za trenutek srečni? Maščujte se! Hočete biti vedno srečni? Potem odpustite!” Prvi korak je v odločitvi, da se ne bomo maščevali. To namreč oslepi človeka in spusti strasti domišljiji zla. Če ne moremo stopiti na pot odpuščanja, prosimo Boga, naj nam pomaga s svojo milostjo, saj je on vendar tudi nam vse dopustil. Z odpuščanjem bo dostojanstvo v nas še bolj zablestelo. Zakonca lahko gresta skupaj na kolena in Boga prosita, da bi lahko odpustila drug drugemu in tudi sprejela odpuščanje.

Pomembno je, da si upata prekiniti žaljenje, da zmoreta izraziti, kar ju je prizadelo, si povedati, da tako ne gre več, ter postaviti meje. Gotovo je veliko lažje, če lahko užaljeni oz. prizadeti zakonec sozakoncu pove, kar ga je prizadelo, kaj je žalitev v njem prebudila in da lahko da vso jezo, strah, negotovost, ranjenost, bolečino in bedo na dan. Na ta način ozavesti, kaj je bilo prizadeto, kaj se je porušilo, kaj je to povzročilo. Morda je sozakonec z besedami ali ravnanjem zgolj prebudil bolečino, ki jo je le-ta doživljal v primarni družini. Včasih kdo pričakuje od drugega nekaj, kar je nemogoče, da bi ta naredil ali pa da bil takšen, kot on pričakuje. Včasih kdo tudi pretirava in dela iz muhe slona, zato je prav, da si najprej prizna, kaj se je v resnici zgodilo, da ne pogreva vedno znova istih stvari. Če drugi prizna krivdo in želi spremeniti tisto, kar je možno, se odpre pot odpuščanja in sprave.

Pomembno je tudi, da zakonec poskušata razumeti sozakonca, njegovo ravnanje, reakcije. Če pozna in sprejme njegovo zgodbo življenja, potem lažje razume, zakaj se kaj dogaja.  Seveda ga ne sme razvrednotiti v stilu, da itak ni sposoben drugega … Kar vsak zakonec skriva v sebi, s čimer si ne upa soočiti, to vedno znova buta na dan. Kar je kdo zakopal vase, ni sprejel, si ni odpustil, se nehote zbudi ob intenzivnemu in zaupljivemu odnosu. Zakonca sta drug drugemu dar, da pride na dan vse, kar je neodrešeno, in tako drug drugemu pomagata, da z Božjo pomočjo postajata vedno bolj svobodna vsega, kar ju ločuje.

Dragocenost razočaranja

Ko se partnerski odnos razvija, zaljubljenosti običajno sledi raz-očaranje, nekakšna »temna noč« odnosa. Razočaranje je boleče spoznanje, da je romantična podoba ljubljene osebe pomanjkljiva. Skupno zakonsko življenje razkrije napake drugega. Lastnosti, ki vodijo v zaljubljenost, se pogosto pod pritiskom vsakdanjega življenja in zahtev zakonskega odnosa vidijo zelo drugače.

Prihod stopnje razočaranja je v zakonu kritična prelomnica. Po eni strani vodi v zagrenjenost in neuspeh. Zakonca si mislita: Morda sem se poročil z napačno osebo. Morda začneta iskati nekoga, za katerega mislita, da bi se z njim bolje ujela. Razočaranje lahko sproži proces, ki vodi v ločitev − pogosto je povod za proces čustvene ločitve. Mož, ki ljubi zabavo, je lahko neodgovoren, odločna žena je lahko godrnjava in zamerljiva.

Zakonca lahko zaradi takih presenečenj postaneta previdna in se umakneta vsak v svoj zasebni čustveni svet. Lahko pa se odločita za pot priznavanja in preseganja razočaranja, za pot odpuščanja, tako da drug drugemu odpustita in sprejmeta svojega sozakonca takšnega, kot je, tudi z njegovimi omejitvami. S tem počasi začneta resnično globlje razumevati, ljubiti in spoštovati drug drugega. Priznata si svoje težave in jih začneta reševati tako, da si medsebojno pomagata. Takšno delo zahteva čas, toda nagrade so velike.

Ta krog rasti od zaljubljenosti prek razočaranja do globje celostne intimnosti se vedno znova nadaljuje. Celostno sprejemanje ljubljene osebe pogosto vodi v novo zaljubljenost vanjo, bolj stvarno zaljubljenost, ki odnosu daje energijo, moč. To intimno sprejemanje drugega z vsemi njegovimi ali njenimi napakami je globoka duhovna izkušnja. Obnavlja zavezo zakona. Ko zakonci to živijo, drug drugemu nazorno pokažejo, da jim Bog sprejema takšne, kakršni so.

Vsi živimo od odpuščanja

Vedeti je potrebno, da nihče ni samo žrtev, temveč vsak pogosto tudi rani drugega, ga prizadene, ne da bi se zavedal. Zato prav vsi živimo od odpuščanja, ki ga sprejmemo ali pa podarimo oz. dopustimo, da se zgodi. Brez tega je nemogoče skupno življenje. Morda smo hote ali nehote dali povod za take in drugačne reakcije. Morda bo potrebno več pogovora, več časa drug za drugega, morda bo treba poglobiti osebni odnos z Bogom ali zgolj okrepiti zavedanje, da drugi ob nas ni Bog, ampak le človek.

Odpuščanje je največji dar in omogoča življenje v obilju. Pogosto smo nemočni in potrebujemo ne samo pomoč Boga, temveč tudi drugih, ki imajo izkušnjo odpuščanja in so tudi usposobljeni za spremljanje drugih. V veliko pomoč so lahko vsakodnevna osebna molitev, molitveno prebiranje Svetega pisma, lectio divina, duhovne vaje, šola odnosov in odpuščanja, psihoterapija, duhovni spremljevalec, zakonska skupina, prebiranje knjig o odpuščanju in vsakodnevno odločanje za življenje v odpuščanju z Božjo pomočjo.

Reference:

Monbourquete, Jean. 2006. Kako odpustiti? Maribor: Slomškova založba.

Pedersen, Mary Jo. 2016. V sreči in nesreči, v Bogu. Ljubljana: Družina.

p. Ivan Platovnjak DJ

Ljubljana, 3. 3. 2021

Vprašanja za razmislek in pogovor:

Kaj te/vaju je nagovorilo v prebranem? Kako sedaj razumeš/ta odpuščanje?

Kakšen je bil tvoj/vajin odnos do odpuščanja in sprave v tvoji/vajini rodni družini?

V čem si želiš/ta ohraniti odnos, kot si/sta »ga vajen/a« oziroma kaj želit/a spremeniti v svojem odnosu?

Kako doživljaš/ta razočaranja v tvojem/vajinem odnosu?

Kako se soočaš/ta z bolečimi trenutki in kako z razlikami, ki jih opažaš/ta pri drugem?

Na katere načine dopuščaš/ta, da ti/vama pri tvojih/vajinih prizadevanjih za odpuščanje in spravo pomaga Božja ljubezen in milost?