Jezus si je ves čas, ko je oznanjal evangelij, prizadeval, da bi vsem ljudem pomagal odkriti pravo podobo Boga Očeta. Čeprav so izpovedovali svojo vero vanj, so imeli pogosto zelo popačeno podobo o njem. Mislili so, da ga poznajo, a na žalost ne. To jim je večkrat povsem odkrito povedal, kar  so mu zamerili in ga  večkrat hoteli umoriti (Jn 8).

Iskal je različne načine, kako bi nam Boga Očeta predstavil tako, kot ga je sam doživljal in poznal. Približal nam ga je na podlagi naših izkušenj očetovstva/materinstva (Mt 7,9-11).

Vsak oče/mati želi najboljše za svojega otroka in želi narediti vse, da bi mu pomagal. Zato Jezus svoje poslušalce spodbuja, naj se zavedo te svoje želje in se vprašajo, ali so pripravljeni verjeti, da je Bog, v katerega verujejo, vsaj toliko dober do njih, kot si želijo biti oni do svojih otrok. On ve, da je njegov Oče boljši, kot si želi biti vsak oče/mati. Želi si, da bi mu vsaj toliko zaupali, kot si želijo, da bi njim zaupali lastni otroci.

Prosimo Svetega Duha, naj nam omogoči, da bomo tej veseli vesti/evangeliju mogli vedno verjeti in zaupati v Očetovo ljubezen, čeprav jo morda občasno drugače doživljamo. On nas ne kaznuje in ne zavrača. Žal mora včasih dopustiti tudi zelo težke in slabe stvari, da bi znova odkrili, kako nas resnično ljubi in da njegova ljubezen ni odvisna od nas (Jn 9).

Bog Oče nas preprosto ljubi zato, ker smo njegovi, njegova podoba, njegovi sinovi/hčere v njegovem Sinu Jezusu Kristusu. Kot ljubi njega, ljubi tudi nas. Kot se veseli njega, se tudi nas. Želi si samo to, da bi sprejeli to ljubezen in ji dopustili, da se v nas udejanji in da začnemo z njo sodelovati v odnosih do sebe, drugih, stvarstva in njega samega. Na ta način bo njegovo veselje v nas vedno bolj navzoče (Jn 15,9-12).

p. Ivan Platovnjak DJ

Ljubljana, 1. 3. 2021