V neizmerni hvaležnosti za te ure, z veliko milostjo, z blagoslovom obdarjena sem odhajala zzadnjega srečanja. Z mirom v srcu, optimističnim pogledom, velikim zaupanjem v Božje varstvo, četudi brez tuzemske prisotnosti moža, vendar okrepljena z duhovno dimenzijo sopotnika, grem pogumno naprej.

S trimesečnim programom za žalujoče sem se spogledovala že kar nekaj časa, toda sedaj vem, da mi je bil namenjen pravi čas. To je bil čas krepitve, ko so po izgubi zame najtežji dnevi v letu: v novembru rojstni dan − 55 let bi jih imel mož tukaj na zemlji; potem božično novoletni prazniki; nato še v januarju 3. obletnica smrti … S pomočjo programa so bili ti mejniki zelo intenzivni, morda težji, toda v molitvi, solzah, žalosti so bili preusmerjeni v hvaležnost, veselje in duhovno navezo z možem.

Neznanci so mi postali najgloblji sopotniki

Kar sama sebi sem se čudila,  kako sem lahko delila tolike globine svojega srca s »tujci«. Tukaj smo se prvič srečali. In ti neznanci postanejo po teh srečanjih najgloblji sopotniki. Kar ne morem verjeti, kako vre še vsa neizrečena ali pa že tolikokrat izrečena bolečina iz mene. Koliko lažje je izgubo ljubljene osebe deliti z ljudmi z enako izkušnjo. V skupini sem začutila, da sem še vedno v redu,  tudi če še vedno žalujem, in sem se začela sprejemati v tej do konca življenja trajajoči zgodbi.

Všeč mi je bilo …

Glede na to, da živim dve uri od Ljubljane, mi je zoom prišel zelo prav, čeprav bi raje sedela v krogu s tako dragocenimi ljudmi. V skupini so mi bili všeč ti sklopi razčiščevanja odnosa z ljubljeno osebo: skupno življenje, izguba in življenje po njej. Všeč so mi bila vnaprej poslana vprašanja, da sem se glede na to, da mi beseda ne steče najbolje in  ne znam povedati to, kar čutim, pisno pripravila nanje. Ko sem pisala, se je bolečina, izkušnja izgube kar izlila na papir, kar potem na skupini dosti lažje podarim. Všeč mi je bilo podajanje, poslušanje, nič komentarjev, pametovanj.

Udomačujem se …

Zelo hvaležna sem vsaki udeleženki, posebej za zaupanje svoje izkušnje, p. Ivanu za spremljanje, poslušanje, blagoslov, molitve, spodbude in tudi nadaljnje usmeritve. Čutim veliko potrebo po graditvi duhovnosti, povezanosti z Bogom, ker sva le tam s pokojnim možem najbližje. Udomačujem dnevno branje Božje besede, pisanje duhovnega dnevnika, molitev, meditacijo … ker samo iz tega po izgubi, po umanjku fizične prisotnosti, opore, lahko črpam moč za vsakdan. Po taki izkušnji skupine gre spet lažje v življenju.

Marjana, pred tremi leti izgubila moža po večletni bolezni

Ljubljana, 19. 2. 2021