Zelo moram pohvaliti prijetno in varno vzdušje z resničnim poslušanjem brez prekinitev in vmesnih pripomb ali vprašanj, spremljevalno gradivo, vprašanja za pomoč pri analiziranju odnosa, žalovanja, razčlenitev zgodbe žalovanja na tri dele. Možnost poslušanja drugih zgodb in doživljanja drugih mi je odprlo nove dimenzije in me vodilo k sočutju brez presojanja … Spodbuda k pisanju. Možnost, da sem lahko govorila o ljubljeni osebi, ki sem jo izgubila, o svojih najglobljih občutjih … Nekdo moli zame in sama molim za druge … Hvaležna sem za ta program in ga priporočam vsem žalujočim.

Kje vidim luč?

Naš cilj so nebesa. Eni prej, drugi kasneje. Memento mori, bi rekel Prešeren.

Zaupanje v Božjo previdnost in ljubezen. Mi vidimo samo del, Bog vidi celoto. Bog gleda s perspektive večnosti, želi rešiti duše. “Jezus, vate zaupam! Zaupam, da ti veš, kaj je najboljše zame in za ljubljeno osebo, ki sem jo izgubila. Verujem, da si Ti Ljubezen in da me ne želiš mučiti, ampak želiš našo srečno večnost.« Mislim, da nas Bog pokliče, ko smo v najboljšem stanju za srečno večnost. Lahko molim, darujem svete maše za ljubljeno osebo in ji tako pomagam v nebesa, na cilj. Vzklik “Jezus, vate zaupam!” ki ga ponavljam tudi skozi solze, me lahko reši iz brezna žalostnih in malodušnih misli, ki druga drugo hranijo in mi jemljejo voljo do življenja.

Vredno je razmisliti o odpuščanju. Neodpuščanje − predvsem sebi − dostikrat stopnjuje bolečino. Trije pomembni koraki so: odpustiti ljubljeni osebi, jo prositi odpuščanja in odpustiti sebi. Slednje se mi zdi najtežje.

Na izbiro imam dvoje: biti Bogu hvaležen za čas, ki sem ga preživel z ljubljeno osebo, ali se jeziti na Boga, ker mi jo je vzel. Želeti dobro ljubljeni osebi, izustiti jo iz rok, ji privoščiti, da je na cilju, v nebesih, da že zre, “kar uho ni slišalo in oko ni videlo”. Verovati, da ima Bog najboljši možen načrt tudi za moje življenje, čeprav se meni ne zdi tako (ne vidim še celote) …

− Veliko lažje vidimo to, česar več nimamo, kar nam manjka, kar boli … Zavestno se osredotočiti ter iskati in zapisovati v vsakem dnevu vsaj eno lepo in dobro stvar, dogodek, gesto … (majhne pozornosti bližnjih, tolažbo Božje besede, lepoto narave …) in v tem prepoznavati nežno in ozdravljajočo Božjo ljubezen in tolažbo. Da ne bo veljalo: “Oči imajo, pa ne vidijo, ušesa imajo, pa ne slišijo.”

Solze morajo biti, saj izpirajo rano, da se ne zagnoji. Hkrati pa moramo hoditi k Zdravniku in mu zaupati, da jo lahko ozdravi (moč zakramentov, darovanje popolnega odpustka za rajne; evharistija – fizični dotik Kristusa in hkrati fizični dotik naše ljubljene osebe).

Zavedanje, da naš ljubljeni živi naprej, da je z nami, da nas ljubi še bolj popolno, da še bolj pozna naše resnične potrebe (ki nas vodijo k Cilju) in prosi za nas. (Otročiček živi in raste v maminem trebuhu, pa mame ne vidi. Mi smo v Bogu skupaj z našimi rajnimi, ampak ne vidimo.)

Mateja, izgubila v nesreči svojega moža pred tremi leti

Ljubljana, 18. 2. 2021