1. Umiritev in uvodna molitev

Ustavim se in se počasi umirim. Zavem se Božje navzočnosti v sebi in v vsem, kar me obdaja. Prosim za milost Svetega Duha, za dar ganjenosti nad Božjo besedo, ki jo smem sedaj brati, jo poslušati, premišljevati in ji dopustiti, da v meni izoblikuje Kristusa (Gal 4,19), da bom postal usmiljen kot je Nebeški Oče (Lk 6,36). To ga prosim s svojimi besedami ali s predlaganimi:

V nas je globoko hrepenenje po ljubezni, zato se oziramo, da bi videli Ljubezen. Jezus nam je prinesel to Ljubezen in v tej milostni ljubezni, v tem daru, ki nam ga podarja, nas vidi. Vabi nas, da gremo za njim, da ga spoznamo. Spoznamo pa s celim telesom, ne samo z razmišljanjem, pogovorom. Spoznamo v gibanju – učenca sta šla za njim in z njim preživela nekaj časa. Jezus, moj Odrešenik, naj se pustim nagovoriti, ko me vabiš, da pridem k tebi domov in te spoznam. Naj ostanem pri tebi in zaživim v tvoji Ljubezni.

Prosim za milost, da bi zmogel in znal poslušati od zunaj in od znotraj. Od zunaj besede, ki jih berem, od znotraj občutke in vzgibe, ki se ob tem prebujajo. Začnem počasi prebirati evangeljski odlomek. Besedo za besedo. Vrstico za vrstico. Zrem njega, ki mi to govori.

2. Branje poslušanje: Evangelij po Janezu 1,35-42

35 Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. 36 Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« 37 Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. 38 Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« 39 Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. 40 Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. 41 Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar v prevodu pomeni Maziljenec). 42 Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar se prevaja Peter).

3. Meditacija – premišljevanje

O slišani Božji besedi sedaj premišljujem. Gledam Jezusa in druge osebe v odlomku. Gledam, kako se Božja beseda dotika mojih misli in občutij, kako mi razodeva Boga ter mene in druge v njem. V pomoč so mi lahko tudi naslednje misli ali vprašanja:

– Jezus me pogleda, kot je pogledal učenca. Kaj mi reče?

– Jezus sprašuje tudi mene: »Kaj iščeš?«

– Skupaj z učencema grem k Jezusu domov in ostanem pri njem nekaj časa. Opazujem Jezusa, se pogovarjam z njim.

– Katera vprašanja in spodbude za moje življenje se mi porajajo s tega srečanja pri Jezusu doma? Izročim jih Jezusu, naj me vodi, da zaživijo tiste pobude, ki so po njegovi volji.

4. Če želim, preberem še to razlago evangeljskega odlomka, drugače pa grem naprej v osebno molitev

V besedah »naslednji dan je Janez spet stal tam« je čutiti vztrajanje v iskanju, čakanju. Čuti se vera Janeza Krstnika, ki raste. Dnevi minevajo, medtem ko se izkušnja srečanja z Jezusom krepi. Janez ne obupuje, se ne utrudi, vse bolj postaja prepričan, bolj gotov, bolj razsvetljen. Tam je in tam ostaja. Predstavljam si, da sem Janez Krstnik in da sem poklican, da vztrajam tako kot on.

Če Janez Krstnik lahko vidi na ta način, če je zmožen preboja skozi videz, to pomeni, da je bil, še preden se je srečal z Jezusovim pogledom, že razsvetljen. Tudi mi smo. Takoj, ko se nam Jezus posveti, se nam približa, vzame k srcu našo prisotnost, naše življenje in nas pogleda z globoko pozornostjo, so njegove oči pritrjene na nas.

Besede »ozrl se je« se nanašajo tudi na Jezusov pogled na Petra (Lk 22,61). Na veliko mestih v evangelijih najdemo zapis, da se Jezus ozre na svoje učence (Mt 19,26) ali pa se ozre na določeno osebo (Mr 10,21). Njegov pogled pokliče in razsvetljuje. Njegov pogled nas nikoli ne zapusti. Zavedam se, da mir lahko najdem le, če izmenjam pogled z njim. Lahko pa se pretvarjam, da ga ne vidim. Lahko se še naprej obračam stran od njegove ljubezni, ki mi je dana in ki me je izbrala.

Besede »iti za Jezusom« ne pomenijo le, da sta učenca začela hoditi v isto smer kot Jezus, ampak še veliko več: da sta posvetila svoje življenje njemu in mu sledila. On je tisti, ki ima pobudo, ko mi reče kot bogatemu mladeniču (Mt 19,21), kot Petru (Jn 21,22): »Hodi za menoj.« Od mene je odvisno, ali odgovorim na pobudo ali pa ne. Lahko prosim Svetega Duha, da bom zmogel toliko poguma in ljubezni, da mu odgovorim: »Učitelj, za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« (Mt 8,19b)

Besede, ki jih Jezus uporablja v evangeliju, so zelo konkretna vprašanja. Naslovljena so na učence, ki mu sledijo. Naslovljena pa so tudi name osebno. Gospod se ozre tudi name in me vpraša: »Kaj iščeš?« Ni lahko odgovoriti na to vprašanje. Odgovor lahko začutim in najdem le globoko v svojem srcu.

Potem Jezus povabi učenca: »Pridita in bosta videla.« Jezus vabi tudi mene: »Pridi in poglej.« Vsak dan to ponavlja. Ne naveliča se. V tem vabilu je tudi obljuba. Učenci so videli njegovo »veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polno milosti in resnice.« (Jn 1,14).

Učenca ostaneta z Jezusom, začneta živeti z njim v isti hiši. Mogoče sta se začenjala zavedati in občutiti, da je sam Gospod njuna hiša. Glagol »ostala«, ki ga evangelist Janez uporablja na tem mestu, označuje intenzivno bivanje drug v drugem. Jezus se nahaja v Očetovi »maternici« in nam ponuja možnost bivanja v njem in v Sveti Trojici. Danes ponuja tudi meni možnost, da zaživim v tej čudoviti izkušnji ljubezni. Odločitev je odvisna od mene. .

Andrej hiti, da bi poklical brata Simona, ker bi z njim rad delil neprecenljivi dar, ki ga je prejel. Prav on razglaša Odrešenika, ki ima moč, da tudi brata pripelje k njemu. Na ta način postane vodnik, postane luč, postane prava smer. Tudi mene vodi k Jezusu in mi razkriva mojo poklicanost, da tako kot on privedem druge k njemu.

5. Osebna molitev

V naslednjih trenutkih tišine se o vsem tem osebno pogovorim z Jezusom. Povem mu, kaj mislim, kaj čutim, kaj želim. Ga slavim, se mu zahvalim … Prosim ga za milosti, ki jih potrebujem za …

6. Kontemplacija – tiho bivanje z Bogom

Dopustim, da v meni vse umolkne. Preprosto sem navzoč v Bogu, kakor je on navzoč meni. Morda iz te tišine in molka še bolj zaslutim Božji nagovor in željo, da bi bil vedno z njim in da bi vse delal z njim in v njem …

7. Delovanje

Ko vstopim v osebni odnos z Bogom, me spremeni, naredi bolj ljubečega in spodbudi h konkretnemu delovanju …

8. Zaključna molitev

Zaključim lahko samo s Slava Očetu ali pa s svojimi besedami ali s predlaganimi:

Hvala za tvoj pogled, Jezus, da me vidiš, mi poveš, kdo sem in kaj je moje poslanstvo. Hvala, da vedno na novo prideš mimo, kadar se zgubim med hišami in mi pokažeš pot do tvojega doma. Hvala, da ta dom postaja tudi moj dom in da lahko vanj povabim tudi druge ljudi.

9. Pregled molitvenega premišljevanja ali refleksija.

To je čas, ko ozavestim in ubesedim to, kaj se je v meni dogajalo v času molitve. Pri refleksiji mi lahko pomagajo naslednja vprašanja:

Kaj se je dogajalo med molitvijo? Katera čutenja in misli sem lahko zaznal v sebi?

Kaj sem spoznal o Bogu, kaj o njegovem odnosu so mene in drugih ter o mojem do njega in drugih?

Kako sem zaključil svojo molitev? Kaj sem prejel v njej za svoje vsakdanje življenje?

Na koncu si lahko zapišem spoznanja, ugotovitve in uvide. Zapišem si tudi, kje sem imel težave. Tudi te lahko imajo veliko vrednost pri spoznavanju odnosa do Boga do mene in mojega do njega. Lahko mi pomagajo tudi pri tem, da najdem bolj primeren način molitve. Potem se za vse zahvalim troedinemu Bogu.

Pripravila: p. Ivan Platovnjak DJ in Alenka Oblak