V nasprotju z miselnostjo prevladujoče sekularizirane, materialistične in potrošniške kulture na Zahodu mnogi ljudje »odkrivajo« v duhovnosti izgubljeno ali skrito razsežnost svojega življenja. Že pred prelomom tisočletja je duhovnost postala ključna za iskanje vsebine, smeri in smisla življenja (King 1992, 18)

Seveda je zelo težko opredeliti, kaj je duhovnost, ki je postala tako pomembna za mnoge ljudi. Običajno, še posebej na Zahodu, ni več v okviru konkretne religije in njenih institucij. Vedno manj ljudi se poistoveti z njihovim bogoslužjem, različnimi obredi, veroizpovedjo, naukom in moralo. Večina iskalcev namreč zagovarja svojo lastno duhovnost, ki  ni odvisna od velikih svetovnih religij. Na tem področju so pripravljeni poskusiti kar koli. Med seboj pomešajo zelo različne duhovnosti in jih izbirajo glede na njihovo (čim hitrejšo) učinkovitost. (Thomson in Williams 2008, V.−VI.)

Duhovnost, ki želi biti ločena od religije, se najpogosteje definira kot izkustvena (v nasprotju razumskim), notranja (ne toliko doktrinalna ali pa zunanja), individualna (v nasprotju z institucionalno), osvobajajoča in zaupljiva (ne omejujoča ali sumničava) in povezujoča (ne ločujoča med religijami). Takšno razumevanje duhovnosti omogoča tudi pripadnikom različnih religij medsebojno spoštovanje različnosti duhovnih poti znotraj posameznih religij. (Beaudoin 2007, 18−19)

Beseda duhovnost ima vsekakor jasnejšo vsebino, ko je povezana z zgodovinsko versko tradicijo, kot je krščanstvo ali pa tudi druge religije. Dejansko je krščanstvo prvotni izvir besede, čeprav je sedaj prešla tudi v druga verska izročila (Sheldrake 2012, 4−6).

V krščanstvu se duhovnost nanaša na življenje s Svetim Duhom in v njem, kot to preprosto opredeli apostol Pavel (Rim 8). Na kratko lahko rečemo, da je krščanska (katoliška) duhovnost živeta vera znotraj (Rimsko-katoliške) Cerkve sredi konkretnega naroda, družbe in sveta. To je način življenja v veri v Troedinega Boga, udejanjenje evangelija v moči Svetega Duha, uresničenje teoloških kreposti in temeljnih evangeljskih vrednot v osebnem in skupnostnem življenju, delovanje v različnih skupnostih, ki jim pripada, in v družbeno-socialnem-političnem in kulturnem okolju, v katerem živi in deluje. Materialni svet, skupaj z vsem, kar je v njem, je kontekst, v katerem se človek preobraža, hkrati pa ga s svojim načinom življenja in delovanja spreminja . Pri tem so mu lahko v pomoč različne duhovne prakse, še posebej obhajanje zakramentov, (molitveno) premišljevanje Božje besede, osebna in skupna molitev, delitev duhovnih izkustev v skupnosti, duhovno spremljanje itd.

Sodobna sekularna družba je uvedla v današnji svet sekularno duhovnost, ki poudarja humanistične vrednote, kot so ljubezen, sočutje, potrpljenje, strpnost, odpuščanje, zadovoljstvo, odgovornost, harmonija, povezanost, celostnost in skrb za druge z namenom srečnega življenja. Duhoven postaja tisti človek, ki dopusti, da se ga te vrednote dotaknejo in vzpostavi osebni odnos z njimi ali močmi, ki oblikujejo življenje v skladu z njimi (Kame in Tshaka 2015).

Duhovnost lahko, še posebej če je odrezana od religije ter odnosa do drugih in sveta, kot opozarja tudi O’Donuhue (1998, 96−97), hitro zdrsne v svojih mnogih alternativnih različicah zgolj v smer domišljije, nekritičnega sinkretizma, narcisoidnosti, individulizma, potrošništva, neodgovornosti, abstraktnosti itd., oz. obstaja zgolj v tem.

Takšna duhovnost ne more veliko vplivati na človekovo konkretno delovanje v svetu, tudi ne na ekonomijo oz. ne omogoča živeti načela, ki dejansko oblikujejo in vodijo njegov način delovanja. Zato se mnogim zdi, da je človekovo družbeno-socialno-ekonomsko-politično delovanje ločeno od njegove duhovnosti in da je lahko duhoven tudi takrat, če vse to delovanje prepusti sodobni miselnosti in ne sprejme odgovornosti za posledice takšnega delovanja (Beaudoin 2007, 21). Prav zaradi tega dejstva je potrebno iskati duhovnost, ki bo mogla resnično vplivati na vsa ta temeljna načela človekovega delovanja in jih preoblikovati.

Reference:

Beaudoin, Tom. 2007. Consuming Faith: Integrating Who We Are with What We Buy. Lanham: Sheed & Ward.

Kame, Greg, in Rothney S. Tshaka. 2015. Morality and spirituality: The missing link for economic development in the 21st century. HTS Teologiese Studies/Theological Studies 71, št. 3. DOI: https://doi.org/10.4102/hts.v71i3.2818.

King, Ursula. 1992. Spirituality, society and culture. Way Supplement 73: 14–23.

O’Donohue, John. 1998. Spirituality as the art of real presence. Way Supplement 92: 85–101.

Sheldrake, Philip. 2012. Spirituality: A Very Short Introduction. Oxford: University Press.

Thompson, Ross, in Gareth Williams. 2008. SCM studyguide to Christian spirituality. London: SCM Press.

Ivan Platovnjak DJ

Reka pri Laškem, 4. 1. 2021

Povzeto po članku: Platovnjak, Ivan. 2019. The Role of (Christian) Spirituality in the Economy in the Light Laudato si’. Synthesis Philosophica 67, št. 1: 73–86. DOI: https://doi.org/10.21464/sp34106, 75−76.