Srce bije v nas brez naše volje … Stalno in zanesljivo dogajanje, h kateremu ničesar ne prispevamo … In vendar je od njega odvisno vse naše življenje in delovanje … Tega preprostega in tako pomembnega dejstva se pogosto ne zavedamo. S to molitveno vajo želimo ozavestiti, kako je vsak utrip srca dar Božje ljubezni.

Kdor želi, se lahko prepusti vodenju te molitve preko Youtube posnetka, ki ga najde na tej povezavi. Lahko pa jo izvaja tudi sam.

To molitev lahko naredimo v prostoru ali pa zunaj. Lahko sedimo na stolu, na pručki za meditacijo ali kako drugače, kakor pač komu najbolj ustreza in mu pomaga, da se lahko zbere in umiri.

Potek molitve

– Najdem si prostor, kjer bom lahko vsaj dvajset minut v tišini in molku.

– Usedem se. Poiščem položaj, ki je prijeten za moje telo. Prepustim se zvokom okolja in občutkom v svojem telesu … Sedim sproščeno in vzravnano … Roke so položene na kolena … Zaprem oči … Prepustim se dihanju … Posvetim se zaznavanju posameznih delov telesa, od temena navzdol to stopal, in občutij v njem … Pomembno je, da za nekaj trenutkov zaznam občutja v vsakem delu telesa, se pri njih ustavim, jih sprejmem in jim dopustim, da so z mano. Na ta način sem vedno bolj v tem, kar sem …

– Ko sem z vsem svojim bitjem umirjen, želim vstopiti tudi v zavedanje navzočnosti Boga. To bom naredil tako, da se bom pokrižal z velikim križem. Počasi bom dvignil desno roko proti čelu, izgovarjajoč »v imenu Očeta«. Nekaj trenutkov ostanem v tej drži, da zaznam večni ljubeči poljub Očeta. Potem premikam desnico proti središču telesa, mirno izgovarjajoč »in Sina« in se ustavim na prsnici. Prepustim se navzočnosti Jezusa Kristusa v svojem telesu. Nato počasi dvignem svojo desnico proti levi rami in se je dotaknem. Mirno izgovarjajoč »in Svetega Duha« pomikam desnico proti desni rami, kjer se pomudim nekaj trenutkov v dotiku. Prepustim se navzočnosti Svetega Duha, ki me povezuje in odpira ter ga prosim, naj vodi mojo molitev. V Duhu gledam v skrivnostno Božjo globino, kjer izvira življenje in teče skozi moje srce v vse moje celice telesa. Tako je moje srce najgloblji simbol: dokler bije, živim. Ko poslušam njegove utripe, prisluškujem življenju samemu. Kakšen dar!

– Zdaj mirno in potrpežljivo prisluškujem srcu v svoji notranjosti, v prsnem košu. (Če ne čutim utripa, si lahko pomagam tako, da ga »poiščem« v zapestju. Do konca molitve sem lahko tako v stiku z utripom. Če ga med samo molitvijo ne čutim več, se zaradi tega ne zmedem. Mirno ga znova poiščem na kakem drugem primernem mestu, kjer se hitro in dobro otipa, in nadaljujem z molitvijo.)

– Vsa pozornost je obrnjena na utrip srca. Čutim ga … zaznavam ga …

– Srce bije v meni brez moje volje … Stalno in zanesljivo dogajanje, h kateremu ničesar ne prispevam … In vendar je od njega odvisno vse moje življenje in delovanje …

– Ostajam v tem zavedanju in zaznavam srčni utrip … V njegovem ritmu ponavljam v sebi: »Vsak − utrip − je − Tvoj dar« …

– S psalmistom sem ganjen in se zahvaljujem: »Zares, ti si ustvaril moje srce in ga stkal v materinem telesu.« (Ps 139) »Vsak − utrip − je − Tvoj dar« …

– Besede izražajo, kar se dejansko dogaja … Skozi moje srce se pretaka Očetov dar v vse moje bitje, ki od tega utripa živi vsak trenutek … Izkustveno doživljam, da sem živ, da sem nenehno ustvarjan in podarjen … In prav v tem doživljam Očetovo ljubezen, ki daje srcu, da bije zame … »Vsak − utrip − je − Tvoj dar« …

– Bolj ko ponavljam besede »Vsak − utrip − je − Tvoj − dar« ob zavedanju srčnega utripa, bolj zaznavam Očeta, iz katerega vse živi … »Vsak − utrip − je − Tvoj − dar« …

– V duhu ganjenosti gledam, kako je v srce »vtisnjena« trinitarična darujoča se ljubezen … Ko poslušam utrip srca, prisluškujem »utripu« Božje ljubezni, utripu Božjega srca … »Vsak − utrip − je − Tvoj − dar« …

– V srcu, ki bije, lahko slišim njega, ki pravi: »Stojim pri vratih in trkam.« (Raz 3,20) Preprosto poslušam njegovo trkanje na vrata mojega srca … On trka in bo trkal, dokler mu ne odprem … vse življenje … Prosim Svetega Duha, naj mi da moč, da ga bom lahko povsem sprejel, saj je on moje življenje (Jn 14,6).

– Počasi zaključujem molitev. Zahvalim se Bogu za vse, kar mi je bilo dano, za čudovito obdarovanost …

– Na koncu počastim Boga z molitvijo Slava Očetu … in se počasi, s hvaležnostjo pokrižam … Premaknem glavo, ramena in celotno telo … ter se zavem prostora, v katerem sem … Počasi odprem oči in dopustim, da to, kar se je zgodilo, odmeva v meni …

Refleksija. Prav je, da si zdaj vzamem še čas za refleksijo molitve. Poskušam videti in ubesediti, kaj se je dogajalo v meni. Tako se učim zaznavati misli in čutenja v svoji notranjosti ter razločevati navzočnost in delovanje troedinega Boga v svojem življenju. Na koncu si tudi na kratko zapišem v duhovni dnevnik tisto, kar se je zgodilo.

p. Ivan Platovnjak DJ in p. Jože Roblek DJ