“Tisti pa, ki zaupajo v GOSPODA, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo.« (Iz 40,31) Neverjetno. Ali je to mogoče? Res ne moremo vzeti dobesedno, da se ne bomo utrudili, če zaupamo v Gospoda. Toda vsak dan lahko okušamo resnico, da se v zaupanj vanj obnavljajo moči in tudi veselje, biti z njim in biti na razpolago bratom in sestram.

Ko omagujemo v zaupanju v Božjo obljubo, nas spodbuja tudi Jezusovo vabilo: »Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi in jaz vas bom dal počitek.« (Mt 11,28) Kolikor uspemo s pomočjo Sveteta Duha ponavljati v sebi te stavke Božje obljube kot litanijske vzklike in jim dopustiti, da ostajajo v nas, toliko bolj lahko doživljamo njihovo resničnost tega. In če se zvečer še ustavimo pred Bogom in v eksamnu ozavestimo to, kar nam je bilo dano/podarjeno preko dneva, ne morem ostati ravnodušni. Lahko se samo čudimo in se zahvaljujemo Bogu, da nam je omogočil doživeti toliko lepega in dobrega ter nam dal moč, da smo lahko sodelovali z Njim, z njegovo lepoto in ljubeznijo, ki jo Sveti Duh izliva v naša srca (Rim 5,5). (I.P.)