Kar je bilo včasih skoraj samoumevno, sedaj ni več. To velja tudi za obhajanje zakramenta zakona. Ko se pogovarjam z zakonskimi pari, ki so že nekaj let cerkveno poročeni, pogosto povedo, da sploh niso razmišljali o tem, ali bi se poročili ali ne. Bilo jim je jasno, da je to čisto običajna pot za skupno življenje. Toda hkrati ugotavljajo, da komaj sedaj, ko se več govori o zakramentu zakona, počasi dojemajo veličino tega zakramenta in vse tisto, kar jim lahko ta zakrament daje tudi zdaj, ko je minilo že kar precej let od njegovega obhajanja.

Ta izkušnja mi pove, da premišljevanje o zakramentu zakona ni potrebno samo tistim, ki se nanj pripravljajo, temveč tudi za vse poročene, da bi mogli globlje ozavestiti to, kar so po tem zakramentu prejeli in kaj jim omogoča tudi sedaj v njihovem vsakdanjem življenju. Verjamem, da če bodo zakonci sami vedno bolj poznali pomen tega zakramenta, bodo mogli bolj celostno živeti svoj zakon in o njem pričati s svojim življenjem, tako svojim otrokom kot tudi vsem, ki so ob njih.

Zakrament zakona

Zakonsko življenje kot odgovor na Božji klic

V Cerkvi veliko govorimo o duhovnih poklicih. Žal pri tem večkrat mislimo samo na duhovniške, redovniške in misijonske poklice. Kar prehitro pa pozabimo, da vsak kristjan, ki je prejel Kristusovega Duha, nosi v sebi tudi njegov klic. Sveti Duh namreč vsakega vabi in spodbuja, da bi se povsem prepustil Božji ljubezni, ki je izlita v njegovo srce (prim. Rim 5,5), in jo zaživel na način, ki je v skladu s tem, kar je v svojem bistvu, kar je njegova najgloblja želja. Zato je vsaka izbira, tako neporočenosti kot tudi poročenosti, odgovor na vzgibe Svetega Duha, na Božjo voljo in njegov načrt odrešenja za vsakega posameznika

Kakor naj bi nihče ne izbral posvečene čistosti ali celibata zaradi samega sebe, ampak zaradi Gospoda in njegovega kraljestva, prav tako naj bi nihče ne izbral zakonskega življenja zaradi sebe in svojih sebičnih želja, temveč zaradi Gospoda. Z izbiro zakonskega življenja se namreč kristjan odloči, da ne bo živel več samo sebi, svojemu jazu, temveč  bo skupaj s sozakoncem živel »za Gospoda« (prim. Rim 14,8), ko bosta na prvo mesto postavila iskanje enosti z njim v Kristusovem Duhu, v njegovi moči in z njegovo pomočjo.

Apostol Pavel, ki na ta način gleda na krščansko življenje v Kristusovem Duhu, naroča kristjanom, da kdor se poroči, mora to storiti »v Gospodu« (1 Kor 7,39). V tem smislu je zakonsko življenje odgovor na Božji klic, na njegovo voljo in izhaja iz poslušnosti Bogu. Ta poslušnost pa je osvobajajoča in ne prisiljujoča, kot je takrat, ko se kdo poroči na zahtevo drugih (npr. staršev, okolja) ali pa iz kakšne nuje (npr.: ker je otrok na poti; ker že živita skupaj; ker župnik drugače ne bo hotel krstiti otroka itd.). Izbira, ki jo dva naredita pred Jezusom Kristusom in skupaj z njim, osvobaja njuni srci strahu pred prihodnostjo. V globini srca jima daje gotovost, da ju ne bo nikoli pustil sama v njuni človeški slabotnosti. To je še posebej pomembno v času kriz, prečiščevanj, ki pridejo prej ali slej tudi v zakonskem življenju. Če vesta, da sta skupaj tudi zaradi poslušnosti Bogu in ne samo zato, ker se jima je »zdelo«, da se imata res rada in sta se zato takrat odločila za zakon, bosta zmogla vztrajati v trajnem vzajemnem odnosu tudi v težkih časih in doseči tisto, k čemur sta poklicana – polnost življenja.

Zedinila naju je Božja ljubezen

Kot duhovnik  sem imel posebno milost, da sem lahko spremljal kar precej zakonskih parov. Ob tem sem vsaj malo zaslutil, kako zelo je zanje osvobajajoča zavest, da ju je zedinila Božja ljubezen. Prav obhajanje zakramenta zakona ju napravi deležna ljubezni troedinega Boga. Njuna človeška medsebojna ljubezen je sprejeta v Božjo Ljubezen. V njej se drug drugemu povsem in za večno izročita, posvetita, se v njej  medsebojno oblikujeta in posvečata. Odslej njuno skupno življenje temelji na absolutni Ljubezni, na katero se lahko vedno znova obračata in iz nje prejemata moč za vztrajanje v času preizkušenj. Milost Svetega Duha, ki se je pri obhajanju zakramenta zakona na poseben način izlila v njuni srci, jima želi biti vedno na razpolago, da lahko ljubita drug drugega, kot ju ljubi Kristus (prim. Jn 15; 1 Kor 13).

Po podelitvi zakramenta zakona nista več dva, ampak »eno« (Mt 19,6). Bog ne le blagoslovi zakonca, temveč ustvari novo »osebo« ‒ »zakonski par«. Nista več samo »jaz« in »ti«, temveč postaneta »midva«. In tej »osebi« obljubita poslušnost. Ko bosta iskala, kaj je tisto, kar jima pomaga, da postajata vedno bolj »eno« v Kristusu, in se skupaj odločala za tisto, bosta pravzaprav premagovala svoj egoizem in se izgrajevala v Ljubezni.

Vidno znamenje ljubezni troedinega Boga

Zakon ni le »pravna zakonska pogodba«. Krščanska zakonca postaneta po zakramentu v svojem bistvu vidno znamenje Ljubezni Jezusa Kristusa do svoje Cerkve (prim. Ef 5,25-27). Njuna vzajemna zakonska ljubezen je postala »sveti prostor« navzočnosti Kristusovega Duha; »dokaz«, da Bog je, da Bog Ljubezen obstaja. Po njunem medsebojnem hrepenenju, po vseh njunih odnosih, po njunih nežnostih, spolnosti, pogovoru, v iskanju soglasja, prizadevanju za dom, pri delu v službi, odprtosti za življenje, vzgajanju otrok, v vsakdanjem potu prizadevanja za graditev enosti … ponavzočujeta samega troedinega Boga. Odslej sta zakrament Božje ljubezni v njuni družini in okolju, kjer živita. Ko se trudita vsak dan živeti to ljubezen, sta že samo s tem apostola in priči krščanskega odrešenja.

Dar nerazvezanosti zakona

Mnogi mladi, ki se odločijo, da bodo začeli živeti skupaj, ne da bi sklenili zakonsko zvezo, menijo, da so tako bolj svobodni in da jih to spodbuja k še večji medsebojni ljubezni in prizadevanju zanjo. Zdi se jim, da bi jim odločitev »za vedno« onemogočala zavedanje, da se morajo vsak dan znova odločati za ljubezen. Razmišljajo, da se v zakonu za to ni potrebno več truditi in da drugi pač mora sedaj potrpeti, ker »mi pripada«.

Na prvi pogled se zdi takšno premišljevanje zelo logično. Toda v resnici se znotraj tega na videz pozitivnega razloga skriva zanka, ki onemogoča, da bi se ta odnos mogel vedno bolj razvijati v to, po čemer v resnici hrepenijo. Že po sami psihološki zakonitosti odnosa lahko ženska in moški postajata vedno bolj v polnosti eno, ko se odločita za trajen vzajemni odnos. Poroka kot zaveza zvestobe ni »grob ljubezni«, temveč je eden izmed temeljnih pogojev, da se preko medsebojnega podarjanja vedno bolj poosebljata, dopolnjujeta in postajata odprta za sad njune darujoče se intime. To pa se lahko še v veliko večji meri uresniči, če upata v svoj vzajemni odnos povabiti in sprejeti tudi Jezusa Kristusa.

Ko dopustita, da Božja ljubezen prežme njuno slabotno ljubezen, prejmeta v njej moč, da moreta iti naprej tudi takrat, ko pride do stisk, in da prav preko njih zorita v medsebojnem podarjanju ter  postajata drug drugemu Božji dar. Njuna ljubezen bo mogla obstajati in rasti tako dolgo, dokler se bosta vedno znova tudi medsebojno podarjala, gojila hvaležnost za to obdarovanost ter ponižno in vztrajno prosila troedinega Boga za njegovo pomoč. Prav iskreno zavedanje in sprejemanje lastnih meja jima bo omogočalo, da bosta zmogla sprejemati drug drugega v njuni človeški slabotnosti, omejenosti in različnosti. To ju bo še bolj povezalo med seboj v troedinem Bogu, ki bo njuna skupna moč za vztrajanje v preizkušnjah.

Odgovorna priprava na zakon

Vse to predpostavlja, da sta se temeljito in odgovorno pripravila na zakonsko življenje in obhajanje zakramenta zakona, da si vsak od njiju prizadeva za osebno vero, za vzajemni osebni odnos s Kristusom ter za psihološko in duhovno rast. Če v pripravi na zakon ne prideta do notranje svobode, si ne bosta mogla zavestno in odgovorno obljubiti spoštovanje in zvestobo do smrti ter odprtosti za življenje. Tedaj bodo njune obljube samo navidezne. S tem pa bosta drug drugemu onemogočila, da bi v polnosti obhajala zakrament zakona (oz. si ga podelila) ter bila deležna tega, kar le-ta pomeni, uresničuje in daruje. Tako bi preprečila troedinemu Bogu, kar jima želi podariti tedaj in vsak dan znova v teku njunega vsakdanjega zakonskega življenja.

Ivan Platovnjak DJ

Objavljeno v BO 2008: http://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/57-14-Duhovnost-5?Open (pridobljeno 20.1.2020).