Moja izkušnja s skupino v trimesečnem programu za žalujoče je bila zelo pozitivna. Ob prejetih navodilih in pripravah na srečanja sem se ponovno soočila z bolečino ob izgubi očeta, ki sem jo zanikala in skrivala v sebi vrsto let. Veliko mi je pomagalo prebiranje priporočene literature na temo izgube, pisanje dnevnika, osebna izpoved in pozorno poslušanje drugih. Naučila sem se poslušati druge. Z njimi sem sočustvovala v njihovi bolečini. Spoznala sem, da v svoji stiski in žalovanju nisem sama. Poslušanje drugih, deljenje svoje zgodbe, priprave na srečanja, nevsiljivo opogumljanje in redno pošiljanje sms-ov glede prejete pošte in začetkov srečanj je name delovalo kot zdravilo za dušo in duha. Ob delovanju v skupini za žalujoče sem v sebi zaznala pozitivne spremembe in marsikateri uvid o svojem razmišljanju in delovanju. Včasih so privreli na dan stari vzorci pobega in zanikanja, a tokrat sem jih prepoznala in vztrajala do konca, za kar sem hvaležna skupini, Bogu in Svetemu Duhu, ki nas je spremljal.

Deljenje izgube ljubljene osebe v skupini

Deljenje moje izgube je pripomoglo, da lažje sprejemam vsakodnevne izzive v svojem zakonu in družini, tako ožji kot širši. Učim se biti bolj prizanesljiva do moža, na katerega sem podzavestno prenesla svoje breme. Nevede sem si želela, da bi nadomestil veliko izgubo očeta, kar je, sedaj vidim, bilo sebično in nemogoče. Sedaj spet na moža gledam kot partnerja, saj sem se od očeta poslovila in našla mir v srcu. Razumem, da vsakdo žaluje na svoj poseben način. Uvidela sem, da si včasih nalagam preveč odgovornosti in obveznosti naenkrat in da moram v svoje življenje uvesti red ter do sebe biti bolj prizanesljiva in prijazna. Breme očetove smrti me je spremljalo vse življenje. Sedaj mi je lažje. Hvaležna bom, če se bomo z Božjo pomočjo še kdaj srečali.

Milanka, ki je v rani mladosti izgubila očeta