Srečanja v skupini v trimesečnem programu za žalujoče so se mi zdela zelo koristna. Počutila sem se vključeno v skupino, v kateri so udeleženci doživljali podobno izgubo kot jaz, čeprav na drugačen, svoj način. Všeč mi je bilo, da smo imeli vnaprej pripravljena vprašanja, na katera smo lahko doma odgovorili in jih na skupini samo prebrali. Poleg tega se mi je zdela zelo pomembna tudi molitev, ki nas je še dodatno notranje povezala in umirila.

Zdi se mi, da je skupina v trimesečnem programu za žalujoče dala mojemu žalovanju drugačno perspektivo. Postalo je nekoliko lažje. Še posebej prijetna pa mi je misel, da smo povezani med seboj in z Jezusom. On nas dviguje, ko padamo. On tisti, ki daje našemu življenju pravi smisel.

Zbrala sem nekaj misli, ki so lahko v pomoč pri procesu žalovanja po samomoru.

– Branje določenih misli iz Svetega pisma, ko se zavemo, da je Bog blizu. Npr. »Ne bojte se, v svetu imate bolečino, toda bodite pogumni, kajti jaz sem svet premagal.« »Vse premorem v Njem, ki mi daje moč.« Dobro je vedeti, da je Jezus vedno z nami, ne glede na to, kako močno osamljeni se lahko počutimo v nekem trenutku. On da nas ne bo nikoli zapustil.

– Marija je naša nebeška Mati, usliši našo najglobljo prošnjo, če jo prosimo z vsem srcem. Še posebej v najtežjih trenutkih je ona tista, ki nam je najbližje in nam najbolj pomaga.

– Dobro je svoje skrbi dnevno položimo na Božja ramena, da jih on pomaga nositi. Zaupajmo mu. Poskrbel bo, da bo tako, kot je prav, čeprav je ravno to pogosto najtežje, saj si želimo imeti ljudje vse pod nadzorom. Največja stiska nastopi ravno takrat, ko vidimo, da ne zmoremo imeti več nadzora nad stvarmi in čustvi.

– Tudi pri maši, darovanju je močan občutek, da so duše umrlih z nami.

– Skozi trpljenje in žalost tudi zorimo, čeprav se nam zdi to povsem nedoumljivo.

– Ogromno nam je pomenila molitev drugih in druženje z drugimi ljudmi. Včasih je bilo dovolj že to, da je nekdo poslušal in bil preprosto tam, brez vprašanj.

– Smrt (samomor) bližnje osebe nas lahko tako močno prizadene, da resno podvomimo o svoji čustveni stabilnosti (lahko bi si tudi kaj naredili, se povsem izolirali). Zgolj sprejmite občutke in se obenem zavedajte, da bo tudi to minilo, kot je že minilo vse ostalo.

– Veliko nam je v prvih dneh po izgubi pomagal p. Christian Gostečnik, ko nam je kot družini rekel, da se ne smemo počutiti krivi za to, kar se je zgodilo.

– Vse, kar doživljamo, so samo zelo močni občutki, čeprav so še tako težki in ubijalski, so še vedno zgolj občutki, ki naj ne bi imeli moči nad nami, vseeno pa je dobro, da se jih zavedamo in se jih lotimo morda celo s kančkom humorja (knjiga O samomoru s humorjem tudi na tem mestu morda komu pomaga).

– Velika težava je, ker je okoli samomora ogromno stereotipov in stigem, ki naredijo veliko večjo škodo žalujočim kot sama izguba, saj je toliko skrivanja, sprenevedanja, groze in strahu okoli tega, da je prebolevanje samomora lahko bistveno težje od ostalih oblik žalovanja (in tudi je!).

– Vso pravico si imamo za žalovanje vzeti toliko časa, kot ga potrebujemo zase in to povsem brez slabih občutkov; ne smemo si dovoliti, da bi nam kdor koli kar koli očital glede dela, bivanja, študija … (ga. Julija – izgubila brata zaradi samomora)