Duhovno spremljanje je osebna duhovna pomoč kristjanu. Udejanja se znotraj duhovnega pogovora med duhovnim spremljevalcem in spremljancem, ki želi razvijati globlji osebni odnos z Bogom znotraj različnih skupnosti, v katerih želi živeti in delovati v duhu evangelija.

Namen duhovnega spremljanja

Človek je poklican, da sodeluje z Božjim delovanjem in da vedno bolj celostno sprejme in živi odrešenje. Ko dopusti, da ga povsem prežme Sveti Duh in Očetova ljubezen, more postati ljubeča daritev svetu, tako da v vsem razodeva Božjo ljubezen in moč Svetega Duha. Za takšno duhovno življenje ne zadostuje le  razumsko spoznanje Boga, tudi ne voluntaristična vztrajnost, ki je pogosto podobna trmoglavosti, prav tako pa tudi ne sentimentalna navdušenost. Graditev takšne duhovnosti, takšnega celovitega odnosa s troedinim Bogom je pogosto zelo dolgotrajen proces, pot mnogih padcev in vstajanj, pot velikega petka in sobote, ki edina more pripeljati do velikonočnega vstajenja in popolne duhovne preobrazbe. In prav takšna duhovnost potrebuje pomoč duhovnega spremljanja.

Duhovnost, ki se ne omejuje zgolj na etično-moralno življenje, temveč odpira človeka za življenje v Svetem Duhu in iz njega ter mu pomaga živeti življenje novega človeka po krstu, tj. resnično bivanjsko zraščenost s Kristusovo smrtjo in vstajenjem, omogoča prav razumeti duhovno spremljanje in ga tudi sprejeti. V tej luči je duhovno spremljanje izkustvo duhovne pomoči, ki se uresničuje v medosebnem odnosu med duhovnim spremljevalcem in spremljancem v duhovnem pogovoru, katere bližnji cilj je razločevanje Božje volje, ki omogoča spremljancu človeško in duhovno zorenje, da bi dosegel polno zrelost v Kristusu.

Duhovni spremljevalec torej pomaga hoditi spremljancu po poti razločevanja, poti razbiranja čutenj in misli, da bi lahko prepoznal, kako in na kakšen način mu govori Bog, kateri vzgibi in misli prihajajo od Duha in kateri ne. Brez te modrosti razločevanja notranjih duhovnih vzgibov pravzaprav ne more vedeti, katerim vzgibom naj da prednost. Prav tako pa je nemogoče, da bi izpolnjeval Božjo voljo, če se ne nauči, kako živeti z Bogom, mu prisluhniti in prepoznati njegovo govorico, ki jo Bog rabi samo zanj.

Duhovno spremljanje ni niti psihološka pomoč niti preprosto klepetanje z duhovnim spremljevalcem, temveč srečanje treh, pri čemer ima Sveti Duh odločilno vlogo. Zato je potrebno pred duhovnim pogovorom moliti, da bi se zavedli te njegove navzočnosti in da bi to srečanje izročili povsem njegovemu vodstvu. Če nimamo te gotovosti, da on deluje po duhovnem spremljanju, potem je pravzaprav čas srečanja zapravljanje časa. Sveti Duh je dar. Zanj mora prositi tako spremljevalec kot spremljanec. Prav po molitvi za navzočnost in vodstvo Svetega Duha v duhovnem pogovoru ter zase in za duhovnega spremljevalca, postaja duhovno spremljanje resnični dar, ki nam je dan za našo človeško in duhovno rast.

 Vsebina duhovnega pogovora

Na kratko bi lahko rekli, da so osnovna vsebina duhovnega pogovora ali dialoga pretekla in sedanja duhovna izkustva. Duhovni pogovor najprej preveri pretekla duhovna izkustva, nato ozavesti sedanja izkustva, da bi potem ob vsem tem našel smer življenja v prihodnosti.

Mnogi želijo natančno vedeti, katere teme se morajo vključiti v duhovni pogovor. O tem je zelo težko govoriti, kajti vanj je vključen ves človek, vse njegovo konkretno življenje, torej vse, kar vpliva na njegovo duhovno življenje in rast le-tega.

Duhovni pogovor vključuje vso osebno življenje, ne samo molitveno, da bi mogli vse to upoštevati in razčleniti v luči naše vedno bolj pozorne in jasne hoje za Kristusom ter bi mogli tako vedno bolj človeško in duhovno zoreti in nekoč doseči polnost življenja v troedinem Bogu. Duhovni spremljevalec je še posebej pozoren na vzgibe tolažbe in potrtosti, ki jih spremljanec čuti v sebi v času molitve in v vsakdanjem življenju, kajti le-ti na poseben način razkrivajo, kako Bog deluje v njem in ga vodi.

Kaj se zahteva pri duhovnem spremljanju?

Najpomembnejše je, da smo iskreni in konkretni: duhovni pogovor ne sme biti nekakšno teoretiziranje, izmenjava idej, lepih misli temveč mora izhajati iz konkretnega življenja in biti vanj usmerjen. V današnjem času sta navzoči predvsem dve nevarnosti:

– ne dopustimo, da nam kdo pomaga (»Jaz grem in bom videl; če se mi bo zdelo dobro, bom sprejel, če pa ne, pa ne bom!«)

– pričakujemo, da nas bodo drugi nadomestili, se odločili namesto nas (»Hočem vse! Kar mi bo rekel, bom storil! Upam, da mi bo rekel, kaj naj storim!«)

Kaj se pričakuje od spremljanca?

Vsaj nekaj resnosti: vztrajna volja spremljanca, da bi rasel, da bi šel naprej …

– Odprtost in iskrenost: kdor želi, da bi bil spremljan, mora biti zelo odprt in odkrit.

– Zaupanje v duhovnega spremljanca in navzočnost Svetega Duha: pripravljenost, da prisluhne tudi »nadležnim« stvarem, ki ji jih razkriva Duh po duhovnem spremljevalcu.

– Ponižnost: samo kdor je ponižen, more prositi in sprejeti duhovno pomoč spremljevalca. Duhovni spremljevalec išče skupaj z spremljancem, ga posluša, zanj moli, mu pomaga soočiti se z njegovimi težavami, odkriti in razločevati Božjo voljo, mu razkriva navzočnost Svetega Duha v njegovem vsakdanjem življenju, v njegovih vzgibih tolažbe in potrtosti ter različnih občutkih, ga vodi k Jezusu itd. Če duhovno vodstvo ne daje nobenih sadov, je gotovo napačno zasnovano in je najbolje, da se prekine.

p. Ivan Platovnjak DJ