Človek ne hrepeni le s telesom in dušo po Bogu: »O Bog, moj Bog si ti, željno te iščem, po tebi žeja mojo dušo; moje telo medli po tebi …« (Ps 62,2), temveč predvsem z duhom. Organ za izražanje duha je srce. Srce je kraj, kjer prebiva Božanska iskra življenja, vdihnjena pri ustvarjanju človeka. »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost« (Ezk 36,26). Po krstu pa nam »je izlita Božja ljubezen v naša srca po Svetem Duhu« (Rim 5,5).

Foto: Ivan P.

Krščansko pojmovanje duha

V Novi zavezi je človekov duh tista človekova razsežnost, po kateri se z njim srečuje Bog. Po njej in v njej je človek najbolj neposredno odprt za Boga. »Ko človek razmišlja o svojem pravem jazu,« pravi Katekizem katoliške Cerkve, »se spušča do tistih skritih kotičkov svojega bitja, kjer ga pričakuje Bog, ki preiskuje njegovo srce, in kjer pred Bogom sam odloča o svoji usodi. Ko v sebi odkriva duhovno in nesmrtno dušo, dojema tisto, kar je v tej zadevi najgloblja resnica« (KKC 362). Mnogi teologi in duhovni pisatelji so na različne načine poskušali opisati človeškega duha oz. človekovo duhovno razsežnost, toda vsaka razlaga ostaja omejena. Prisluhnimo razlagi Williama Lawa, ki to človekovo razsežnost pojasnjuje takole: »V tebi je korenina ali globina, od koder izhajajo vse možnosti, kot črte iz središča ali kot veje iz krošnje. Ta globina se imenuje Središče, Temelj ali Dno duše. Ta globina je enotnost, večnost. Skoraj bi rekel, da je to neskončnost tvoje duše; kajti tako neskončna je, da je ne more zadovoljiti ali jo umiriti nič razen Božje neskončnosti.«

Človekovega duha ne more umiriti nič drugega kakor Bog sam po svojem Duhu. V njem se namreč Bog razodene človeškemu duhu in po njem je navzoč v človeku. Janez Pavel II. to opiše takole: »Skriti dih Božjega Duha doseže, da se tudi človeški duh odpre pred Bogom, ki se mu odpira, da ga odreši in posveti. Z darom delujoče milosti, ki prihaja od Duha, človek vstopi v ›novo življenje‹, uveden je v nadnaravno stvarnost Božjega življenja samega in postane ›bivališče Svetega Duha‹, ›tempelj živega Boga‹ (Rim 8,9; 1 Kor 6,19)« (Janez Pavel II. 1986, 58). Po Svetem Duhu prideta k človeku Oče in Sin in se naselita v njem (Jn 14,23). »V milostnem občestvu s Trojico se razširi ›življenjski prostor‹ človeka, dvignjenega na nadnaravno raven Božjega življenja. Človek živi v Bogu in od Boga: živi ›po Duhu‹ in ›želi, kar je duhovnega‹« (Janez Pavel II. 1986, 58).

Sveti Duh »uči«, »spominja«, »uvaja« in »vodi« (Jn 14,26; 16,12) vsakega kristjana. On je »maziljenje«, ki omogoča »okušanje«, določa vrednost, presoja in izbira (1 Jn 2,20-27). Je advokat-tolažnik, ki prihaja na pomoč naši nemoči, nam daruje in podpira duha posinovljenja (Rim 8,15-26). Sveti Duh razsvetljuje in celostno povezuje vse naše razsežnosti življenja: spomin, (raz)um, voljo, čustva in telo. Sveti Duh daje človeku moč in vodi njegove misli, odločitve, besede, dejanja itd. Duhovnost je zato umetnost sodelovanja s Svetim Duhom, umetnost upoštevanja njegove navzočnosti, umetnost dopuščanja, da njegova navzočnost obrodi sadove v našem življenju. Temeljno dejanje duhovnega življenja je prav v radikalnem priznanju navzočnosti Svetega Duha in v trajni odprtosti njegovemu delovanju: torej odprtosti do drugega, z malo in veliko začetnico, tj. Boga. (Za več ODPRI)