Hoditi pomeni živeti. Kdor začne hoditi, se odpira novim področjem življenja. Takšen človek lahko dobi nov pogled na svoje življenje in tudi na življenje drugih. Kdor želi doseči svoj življenjski cilj, naj se poda na pot, sledi notranjemu glasu oziroma Božjemu klicu … Potrebno je hoditi korak za korakom in v soglasju z lastnim ritmom oziroma ritmom, ki ga daje Bog, v katerem »živimo, se gibljemo in smo.« (Apd 17,28)

Kdor želi, se lahko prepusti vodenju te molitve preko Youtube posnetka, ki ga najde na tej povezavi. Lahko pa jo izvaja tudi sam.

To molitev opravim zunaj. Določim, kdaj in koliko časa (vsaj pol ure) bom hodil v naravi.

Potek molitve

– Grem ven. Na začetku poti se za nekaj trenutkov v sebi zberem in zavem, kako sem in kje sem. Zavem se, da sem v Bogu, kajti »v njem živim, se gibljem in sem« (Apd 17,28). Prebudim željo, da bi hodil skupaj z Bogom. Prosim Svetega Duha, da me spominja na navzočnost Boga Stvarnika in Očeta v vsem, kar zaznavam, kako se v vsem trudi za vse, da obstaja in žari v svoji lepoti in dobroti … (Mt 6,26-30) Kako Oče daje vsem stvarem, da so tukaj tudi zame, kot daje svojemu soncu, da vzhaja nad vsakim človekom (Mt 5,45). Prosim Svetega Duha za dar ganjenosti nad tem, da se lahko gibljem v Bogu, da daje mojemu telesu zmožnost, da hodim, gledam, poslušam, vonjam, zaznavam … Potem se prepustim poti (cesti, stezi, zemlji), zaznavanju telesa, posameznih delov telesa, dihanja, bitja srca … hoje …

– Ne razmišljam o poti in hoji, temveč preprosto hodim … Pustim, da prihajajo in odhajajo misli, prav tako razni občutki in čutenja, čustva in notranja duhovna razpoloženja. Zaznavam vse, kar prihaja od znotraj in od zunaj … – Prepustim se hoji … ritmu korakov … obdarovanosti s koraki, ki mi omogočajo, da grem naprej … Zavedam se, kako mi Bog Oče daje vedno znova nov korak … Dopustim, da se v meni zgodi obdarovanost s koraki … ganjenost nad Očetom, ki daje mojemu telesu možnost, da hodim …

– Ko hodim, nekaj časa posvetim samo gledanju. Pustim, da podobe stvari, ki jih gledam, prihajajo vame. Lahko se ustavim in dopustim, da moj pogled dalj časa počiva na kakšni stvari (na drevesu, listu, travi, zemlji …), da bi jo res celoviteje videl in doumel, kako je vse to sad Očetove skrbi, njegove stvariteljske navzočnosti (Mt 13,15). Lahko zatisnem oči in dopustim, da v meni odmeva ta podoba, za katero je nevidno navzoč Oče, njegova stvariteljska in služeča ljubezen, da se lahko to globlje vtisne vame.

– Po določenem času (okoli pet minut) se lahko bolj osredotočim tudi na druge čute (sluh, vonj, tip in okus) in okušam, kar mi je dano preko njih … Lahko se tudi približam kakšni stvari, jo poslušam, vonjam, okušam, se je dotaknem …

Na koncu poti: Ustavim se za nekaj minut. Zavem se tega, kar se je dogajalo na poti, sprehodu   … Vse to delim z Jezusom, kot bi pripovedoval svojemu najbolj zaupnemu prijatelju … Zahvalim se Bogu Očetu po Jezusu Kristusu za vse, kar mi je bilo dano. Lahko ga tudi prosim, se kesam, se mu izročim …

– Ob spominjanju tega, kar mi je bilo dano videti, slišati, zaznati, lahko tudi preprosto litanijsko ponavljam psalmistove besede: »Slávi, moja duša, GOSPODA,« ali pa »GOSPOD, moj Bog, zelo si velik.« (Ps 104,1) Ob vsem tem se lahko še globlje zavem, kako je Bog Stvarnik blizu stvarem in kako čudovito ustvarja naš svet in se mi po vsem, kar je in obstaja, podarja. Še več, v vsem se trudi zame, mi služi, omogoča bivanje in življenje, se mi zastonjsko daruje (Duhovne vaje 235-236).

– Zaključim s Slava Očetu.

Refleksija. Vzamem si še čas za refleksijo molitve. Poskušam videti in ubesediti, kaj se je dogajalo v meni. Tako se učim zaznavati misli in čutenja v svoji notranjosti ter razločevati navzočnost in delovanje troedinega Boga v svojem življenju. Na koncu si tudi na kratko zapišem v duhovni dnevnik tisto, kar se je zgodilo.

p. Ivan Platovnjak DJ

Reference

Ignacij Lojolski. 2007. Duhovne vaje. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje.

Platovnjak, Ivan, in Jože Roblek. 2005. Moliti s telesom, dušo in duhom. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje.

Ljubljana, 21. 4. 2020