Hoditi pomeni živeti. Kdor začne hoditi, se odpira novim področjem življenja. Takšen človek lahko dobi nov pogled na svoje življenje in tudi na življenje drugih. Kdor želi doseči svoj življenjski cilj, naj se poda na pot, sledi notranjemu glasu oziroma Božjemu klicu … Potrebno je hoditi korak za korakom in v soglasju z lastnim ritmom oziroma ritmom, ki ga daje Bog, v katerem »živimo, se gibljemo in smo.« (Apd 17,28)

Vaja

– Določim, kdaj in koliko časa (vsaj pol ure) bom hodil, se sprehajal v naravi.

– Grem ven. Na začetku poti se za nekaj trenutkov v sebi zberem in zavem, kako sem in kje sem. Zavem se tudi, da sem v Bogu, kajti »v njem živim, se gibljem in sem«. Prebudim željo, da bi hodila skupaj, in prosim Svetega Duha, da me vodi in da dar ganjenosti nad tem, da lahko hodim … Potem se prepustim poti (cesti, stezi, zemlji), zaznavanju telesa, posameznih delov telesa, dihanja, bitja srca … hoje …

– Ne razmišljam o poti in hoji, temveč preprosto hodim … Pustim, da prihajajo in odhajajo misli, prav tako razna čustva in čutenja, občutki in notranja duhovna razpoloženja. Zavedam se vsega, kar prihaja od znotraj in od zunaj …

– Prepustim se hoji … ritmu korakov … obdarovanosti s koraki, ki mi omogočajo, da grem naprej … Zavedam se, kako mi je dan vedno znova nov korak … Dopustim, da se v meni zgodijo koraki … ganjenost nad njimi, nad hojo …

– Lahko se tudi ustavim in zrem v stvarstvo, poslušam, vonjam in okušam, se približam kakemu predmetu (drevesu, listju, travi, prsti), se ga dotaknem.

– Ko hodim, nekaj časa posvetim samo gledanju. Pustim, da podobe prihajajo vame. Lahko se ustavim in dopustim, da moj pogled dalj časa počiva na kakšni stvari (na drevesu, listu, travi, zemlji …), da bi jo res celoviteje videl.  Lahko zatisnem oči in dopustim, da v meni odmeva in se globlje vtisne vame. Poskušam zaznati, kaj v meni prebuja ta podoba: čutenja, spomine, misli … Nadaljujem pot  in nosim to podobo v sebi ter preko nje in z njo gledam vse, kar mi je dano.

– Po določenem času se lahko bolj osredotočim tudi na druge čute (sluh, vonj, tip in okus) in okušam, kar mi je dano preko njih …

– Ko se vrnem s poti, se za trenutek ustavim, se zavem tega, kar se je dogajalo na poti, sprehodu, in se zahvalim Bogu Očetu po Jezusu Kristusu za vse, kar mi je bilo dano. Lahko tudi preberem Ps 104,1-13. Počasi, z občutkom, pozorno in zbrano okušam Božjo besedo: kako je Bog Stvarnik blizu stvarem in kako čudovito ustvarja naš svet in se mi po vsem, kar je in obstaja, podarja. Še več, v vsem se trudi zame, mi služi, omogoča bivanje in življenje, se mi zastonjsko daruje. Zaključim s Slava Očetu.

– Refleksija. Gre za to, da vidim, kaj se je dogajalo v meni. Tako se učim ubesediti različne misli in čutenja v svoji notranjosti. Na ta način odkrivam, kako je Bog navzoč v mojem življenju in kako me vodi.

p. Ivan Platovnjak

Referenca

Platovnjak, Ivan, in Jože Roblek. 2005. Moliti s telesom, dušo in duhom. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje.