Odpuščanje ni proces, skozi katerega mora tisti, ki mi je povzročil krivico, ampak je proces, v katerega stopam jaz sam skupaj z Bogom. Odpuščanje ne pomeni, da delam nekaj za drugega, ampak je največji dar, ki ga lahko prejmem in ga lahko po Božji milosti podarim še drugemu. Ni Božja zapoved, ampak je Božje povabilo, da spet zaživim svobodo Božjega otroštva. Da sem lahko to, kar sem. Da smem z veseljem gledati v prihodnost, ki jo ima Bog zame.

Bog ne želi, da bi bil notranje razbit, razklan, uničen, v stalnem nemiru. Če se odločim, da ne bom odpustil, se pravzaprav odločim za nenehno življenje v peklu, ki pomeni, da sem prekinil odnose, da sem se osamil, zaprl. Začetek procesa odpuščanja je v tem, da si upam priznati svoje neodpuščanje in se odpovem maščevanju, ker naj bi bil kot žrtev do njega upravičen.