V Ignacijevem domu duhovnosti že osmo leto poteka celoletni program Šola odnosov in odpuščanja, v kateri se njeni udeleženci skozi vse leto prizadevajo za duhovno in osebnostno rast v odnosu do sebe, bližnjih, sveta in Boga, še posebej pa do oseb, ki so jih globoko prizadele, ranile. Celotna pot obsega: začetni in vmesni duhovni vikend, deset triurnih srečanj približno na tri tedne, domače delo po napisanem gradivu, ki ga dobijo domov po pošti, in osebno duhovno spremljanje enkrat na mesec. V veliko pomoč pri procesu odpuščanja je skupinska dinamika. Šola je mnogim pomagala narediti pomembne korake v procesu odpuščanja, o čemer pričujejo njeni udeleženci.

Izkušnja programa

V svojem dolgoletnem srečevanju z različnimi ljudmi pri spovedi, molitvenih srečanjih, v duhovnem spremljanju, ob duhovnih vikendih in ignacijanskih duhovnih vajah sem vedno bolj spoznaval, da imajo mnogi o teh veliko težav z odpuščanjem. Mnogi se niti ne zavedajo, kako globoko je v njih neodpuščanje drugim in Bogu, še posebej pa samemu sebi. Nedopuščanje jih notranje hromi, zapira v preteklost in jim uničuje tudi telesno in duševno zdravje. Mnogi zaradi tega samo životarijo. Ne morejo vzpostaviti zaupljivih odnosov in zaživeti polnosti življenja, v katero jih Bog kliče. Prav tako sem spoznal, da je odpuščanje zelo dolg proces, ki se ne more začeti, če vanj zavestno in svobodno ne vstopimo. Toda ni dovolj le človekova odločitev, da bo odpustil. Pri tem potrebuje vsak človek Božjo milost in pogosto tudi pomoč drugih. Prav tako je odpuščanje celosten proces, ki vključuje vse človekove razsežnosti: telo, čustva, spomin, podzavest in zavest, domišljijo, voljo, želje, mišljenje in duha. Ni dovolj le molitev in zakramentalno življenje, potrebno je tudi ozaveščanje vsega, kar človek nosi v sebi, ubesedenje tega pred drugim, tj. človekom in Bogom.

Zaradi teh uvidov, sem začel že pred več kot petnajst leti iskati pot, kako pomagati ljudem, ki so se še posebej vidno ujeli v neodpuščanje. Prebral sem kar nekaj literature o tem. Še posebej me je nagovorila knjiga Kako odpustiti od Jean Monbouquette. Najprej sem oblikoval duhovni vikend na to temo, kasneje tudi pet dnevne duhovne vaje. Toda kmalu sem videl, da je potrebno ljudem ponuditi daljšo pot, da se bo lahko resnično zgodilo odpuščanje in da bodo lahko vstopili v nov način življenja, ki ga omogoča Božje odpuščanje. Tako se je leta 2012 začel celoletni program Šola odpuščanja v Ignacijevem domu duhovnosti, ki ga izvajam skupaj z go. Sonjo Pungertnik (sedanjo ravnateljico Ignacijevega doma), ki ima za sabo različna izobraževanja, tudi na področju duhovnosti in duhovnega spremljanja. Pred štirimi leti je celoletni program dobil sedanje ime Šola odnosov in odpuščanja.

Opis programa

Vsako leto začne to šolo okoli 20 udeležencev, do konca pa jih vztraja od deset do 15. Začne se z mesecem oktobrom in obsega dvanajst korakov. Vsak korak smo dopolnili tudi z molitvenim premišljevanjem posebej izbranih odlomkov Svetega pisma, ki ponazarjajo določeni korak odpuščanja. Nekateri odlomki tudi predstavijo določene svetopisemske like in njihov proces odpuščanja. Moč božje besede in njena učinkovitost v procesu odpuščanja se namreč vedno znova še posebej potrjuje (Iz 55).

Udeleženci programa si skozi vse leto prizadevajo za duhovno in osebnostno rast v odnosu do sebe, bližnjih, sveta in Boga. Pri tem pa jim voditelja skušava biti v oporo. Celotna pot obsega: začetni in vmesni duhovni vikend, deset triurnih srečanj približno na tri tedne, domače delo po napisanem gradivu, ki ga dobijo domov po pošti, in osebno duhovno spremljanje enkrat na mesec. Skupaj se učimo prepoznavati, razločevati, sprejemati, postavljati meje, izraziti svoja čutenja, zaupati, upati, ljubiti, sočustvovati in odpuščati. Pri tem spoznavamo, da nič od tega ne zmoremo storiti sami, brez vsepresegajoče Božje milosti, ki nas ljubeče podpira, sprejema, nagovarja, opominja, spreminja, oblikuje, pa tudi kara in brusi po naših bratih in sestrah.

V veliko pomoč pri procesu odpuščanja je skupinska dinamika, še posebej iskreno in spoštljivo medsebojno podeljevanje duhovne izkušnje vsakodnevne osebne molitve ob Božji besedi, soočanja s svojimi čutenji, predvsem jezo, spomini, ranami, ljudmi, ki so nas ranili, nemočjo odpuščati in preraščati stare vzorce, pa tudi neverjetne izkušnje o moči odpuščanja in možnostjo prežeti stare odnose z Božjo pomočjo in jih preroditi v nove odnose, polne spoštovanja in ljubezni …

Opis dvanajstih korakov odpuščanja

Odpuščanje je dolgotrajen proces in v njem lahko razpoznamo nekatere korake, stopnje. Ti koraki so: 1. korak: Vstop v proces oz. vabilo k trdni odločitvi, da se ne bomo maščevali in da bomo naredili vse, kar je mogoče, da bo žalivec prenehal z zli dejanji, torej, da postavimo meje. Naslednji trije koraki so posvečeni zdravljenju ran, ki so nastale pri žalitvi: priznati, podeliti jih z nekom, jih dobro identificirati in jim narediti konec. Peti korak je v sprejemanju svoje jeze in želje po maščevanju. Šesti korak je v odpuščanju sebi. To je odločilni korak na poti odpuščanja, zelo težak in zato tudi prelomni.

Teh šest korakov je usmerjenih na človeka, ki želi odpustiti, da bi se potem lahko obrnil k tistemu, ki mu je to rano povzročil in kateremu želi odpustiti. Sedmi korak je prizadevanje, da bi razumel svojega žalivca. Nato v osmem koraku išče smisel te rane za lastno življenje.

V naslednjih treh korakih pride še bolj v ospredje oseben odnos do Boga in osebna duhovna rast. V devetem koraku je človek povabljen, da sprejme dejstvo, da je vreden Božjega odpuščanja. V desetem koraku mora priti do spoznanja, da je tako zanj kot za tistega, ki ga je prizadel, odpuščanje čisti Božji dar in da si ga ne more izsiliti. V enajstem koraku pa se povsem prepusti Božji milosti odpuščanja in v pasivni aktivni drži čaka, da se zgodi milost odpuščanja. V zadnjem koraku, ko se je odpuščanje že uresničilo, pa je človek povabljen, da se v vsej svobodi odloči, da naredi konec odnosu z osebo, ki ga je prizadela, ali pa ta odnos obnovi in zaživi na nov način.

Pričevanja udeležencev

O dragocenosti te šole odpuščanja nam nazorno spregovorijo pričevanja nekaterih udeležencev. V njih lahko zaslutimo vsaj malo, kar jim je ta šola odpuščanja dala za nadaljnje življenje:

»Osebni napor, ki sem ga vložila v šolo odpuščanja, je stotero poplačan. Naj naštejem glavne sadove, ki mi jih je Ljubezen podarila: Odpustila sem osebama, ki sta me prizadeli, bolečih spominov ni več. V srcu je nekaj lepega, novega, kar prej nisem poznala. V meni je več miru, potrpežljivosti, hvaležnosti, nežnosti, blagosti, blagoslavljanja, ljubezni do Boga, sebe in drugih. Lažje se vživljam v drugega. Spoznala sem svoje meje, bolj se cenim in spoštujem. Priznala sem svojo globoko čustveno ranjenost, ki jo lahko ozdravlja le Jezus. Sedaj je manj samogovorov, ki ne vodijo k razrešitvi problemov. V šoli odpuščanja sem se učila (to učenje še vedno zelo potrebujem!), da vse zadeve, čutenja in misli izročam Gospodu, saj me lahko le On, ko vzame nase, kar mu izročim, osvobodi in izročeno preobraža v novo življenje. Spoznala sem, da misli in čutenja drugega (osebe, ki me je prizadela) niso moje misli in čutenja, tako se učim sprejemanja drugega v njegovi drugačnosti. Moj odnos do Boga je sedaj bolj globok, zaupen in hvaležen. Ljubeči Oče mi je bližji, Jezus postaja vedno bolj  moj Gospod in moj Bog – moja trdna opora v življenju. K  Njemu se obračam in vedno znova hrepenim po ljubečem Očetovem pogledu  in objemu. Ob novi Lepoti, ki je sedaj v mojem srcu, jasneje prepoznavam in poimenujem zlo v svojem srcu, zlasti tisto, ki si je rado nadevalo angelska oblačila dobrote, velikodušnosti in drugih človeških vrlin.« (Anica)

»Neodpuščanje zaobjame in prizadene celotno človekovo osebnost. Zato odpuščanje ne more biti enkratno dejanje, še manj tolikokrat preveč na lahko izrečena beseda ‘odpuščam’. Odpuščanje je proces, ki ga odlično podpira šole odpuščanja. Za proces odpuščanja pa se mora odločiti in vanj vstopiti posameznik sam. Šola odpuščanja omogoča osebno delo ob kvalitetno pripravljenem gradivu, vodenju in podpori duhovnega  spremljevalca, pa tudi podpori skupine sester in bratov v Kristusu, ki so v procesu odpuščanja (potrebujemo drug drugega za bogatitev in spodbudo).  Ob vsem tem človeškem prizadevanju in trudu ter molitvi se odkrije in sproži delovanje Božje milosti (ki je vedno z nami!), ta pa nam podari čudovite sadove – človeka celovito ozdravlja v globinah in tudi na telesni ravni, pomaga pri osebnostni in duhovni rasti, vodi k Miru.« (Anica)

»Ljubi Gospod, hvala ti za to, da sem bila nagovorjena za šolo odpuščanja in da se je moje srce odprlo in sprejelo klic. Hvala za spoznanja o mojih občutkih, o mojem vedenju, gestah, ki vplivajo na druge. Hvala ti, da si me v težkih trenutkih prijel za roko, mi dal vedno znova novih moči, pokazal nove načine, mi odprl oči za vse tiste stvari, ki jih na začetku nisem mogla narediti, sedaj pa jih naredim z velikim veseljem. Hvala ti za to čudovito pot, ki ni bila lahka, saj je bila borba s samim seboj. Veliko sem se naučila in tudi spremenila v svojem življenju. Prosim te za moč, da bom to pozitivno gledanje na vsak trenutek življenja sedaj tudi živela.« (Simona)

p. Ivan Platovnjak DJ

Ljubljana, 18. 4. 2020

Novi pastoralni izzivi: Šola odnosov in odpuščanja, p. dr. Ivan Platovnjak. https://www.youtube.com/watch?v=9704_7jq5vg.